AO Jesenice

Končno smo se s Štefanom iz GRS Kranjska Gora letos časovno uskladili in se še v družbi Gašperja odpravili na Malo Mojstrojvko po Hanzovi poti. Sneg se začne takoj v drugi polovici stene, kjer se pot obrne proti levi. Police v vrhnjem delu poti so v celoti zalite s trdim snegom, zato so cepin in dereze obvezni del opreme za vzpon. Na terasi na vrhu stene nismo nadaljevali v območju poti ampak smo zavili v grapo, ki je zgledala od spodaj lepo zalita. Splezali smo tako Pozabljeno grapo cca. 120m v vršni piramidi male Mojstrovke, ki je nudila res odlične razmere za plezanje. Malo pod vrhom grape sta bila dva sitna skokca, prvi skok dva metra in drugi meter in pol. Grapa izstopi direktno na vrh. Na vrhu smo uživali v prelepem vremenu, kakšne pol urce, nato pa izstopili po južni strani nazaj na Vršič. Izkoristil sem res prekrasen dan, v imenitni družbi Gašperja in Štefana.

Z Markotom sva prvotno nameravala obiskati kako plezališče na Primorskem, ki pa jo je včeraj na debelo prekrivala nizka oblačnost. Zvečer na stenci sva se odločila, da greva nekam v hribe, kjer obetajo lepše vreme. In tako sva odšla odkrivat lepote bohinjskih planin. Škednjovec je lepa, brezpotna gora. Pristop po zahodnem grebenu, katerega sva si izbrala midva, je kopen in trenutno ne zahteva zimske opreme, za razliko od vzhodnega grebena, na katerega pristopiš rahlo  s severne strani. Tam  so se že na daleč lesketale snežno ledene krpe. Sestop sva popestrila še z vzponom na Prevalski Stog (2025m) ter Adama in Evo (2019m). Na celi turi sva srečevala samo gamse.

je bil pravi poletni dan na pragu zime, naš cilj pa je bil nekje vmes med planino Konjščica in planino Javornik – ja, tudi v Lomski dolini ju imajo in tam že cc 250 milijonov let stoji ostanek permskega koralnega grebena in ponuja raznolike plezalne užitke. Na levi strani, prav nasproti S stene Storžiča, nas je po borih 20 min dostopa povabila Mala vzhodna stena. Sonček je v ravno pravšnji meri stegoval svoje žarke, da je bila skalca prijetno topla, čeprav je bil začetek Bumeranga še v senci, je na vrhu pokazal svoj prijazni obraz in razkril prekrasne poglede na KS Alpe. Tudi Katastrofula ni prav nič katastrofalna, če se držiš skale in “se izogibaš lažjega terena”. Pa seveda sonce poskrbi tudi za inovativnost in se tako lahko Avrikljev steber spoji z ???? in na koncu sestavi v zanimivo svojstveno smer.
Summary:
Fajna družba, fajn vreme, fajna skala – pravi CARPE DIEM!
uživali smo: Katarina, Rok, Mare in Nanika

Si bo treba izmislit novo kategorijo pristopov na dvatisočake ” pristop v koledarski zimi v poletnih razmerah”. V soboto sva z Rujem (Janž je še zdravil eno virozico) prečila od Stola na Belščico in mimo Betonske bajte nazaj do Valvazorja, danes pa z Janžem (Ruj je počival) repriza skupne ture od prejšnje nedelje; torej planina Kuhinja, Jezero v Lužnici, Srednji vrh, Batognica, Krn, planina Kuhinja (izpustila sva Vrh nad Peski). Občutna inverzija, dolgi rokavi skoraj odveč, razmere za hojo idealne…skratka očitno še ne bomo tako kmalu smučali…