Z Markotom sva prvotno nameravala obiskati kako plezališče na Primorskem, ki pa jo je včeraj na debelo prekrivala nizka oblačnost. Zvečer na stenci sva se odločila, da greva nekam v hribe, kjer obetajo lepše vreme. In tako sva odšla odkrivat lepote bohinjskih planin. Škednjovec je lepa, brezpotna gora. Pristop po zahodnem grebenu, katerega sva si izbrala midva, je kopen in trenutno ne zahteva zimske opreme, za razliko od vzhodnega grebena, na katerega pristopiš rahlo s severne strani. Tam so se že na daleč lesketale snežno ledene krpe. Sestop sva popestrila še z vzponom na Prevalski Stog (2025m) ter Adama in Evo (2019m). Na celi turi sva srečevala samo gamse.
11. DECEMBRA!!! 2016 V BELI PEČI (1583m)
je bil pravi poletni dan na pragu zime, naš cilj pa je bil nekje vmes med planino Konjščica in planino Javornik – ja, tudi v Lomski dolini ju imajo in tam že cc 250 milijonov let stoji ostanek permskega koralnega grebena in ponuja raznolike plezalne užitke. Na levi strani, prav nasproti S stene Storžiča, nas je po borih 20 min dostopa povabila Mala vzhodna stena. Sonček je v ravno pravšnji meri stegoval svoje žarke, da je bila skalca prijetno topla, čeprav je bil začetek Bumeranga še v senci, je na vrhu pokazal svoj prijazni obraz in razkril prekrasne poglede na KS Alpe. Tudi Katastrofula ni prav nič katastrofalna, če se držiš skale in “se izogibaš lažjega terena”. Pa seveda sonce poskrbi tudi za inovativnost in se tako lahko Avrikljev steber spoji z ???? in na koncu sestavi v zanimivo svojstveno smer.
Summary:
Fajna družba, fajn vreme, fajna skala – pravi CARPE DIEM!
uživali smo: Katarina, Rok, Mare in Nanika
Zimski pristopi v poletnih razmerah
Si bo treba izmislit novo kategorijo pristopov na dvatisočake ” pristop v koledarski zimi v poletnih razmerah”. V soboto sva z Rujem (Janž je še zdravil eno virozico) prečila od Stola na Belščico in mimo Betonske bajte nazaj do Valvazorja, danes pa z Janžem (Ruj je počival) repriza skupne ture od prejšnje nedelje; torej planina Kuhinja, Jezero v Lužnici, Srednji vrh, Batognica, Krn, planina Kuhinja (izpustila sva Vrh nad Peski). Občutna inverzija, dolgi rokavi skoraj odveč, razmere za hojo idealne…skratka očitno še ne bomo tako kmalu smučali…
Neke nedelje čez primorski trojček
Zgodnja je bila ura v nedeljo, ko smo se zbrali pred ferajnom. Po slabih dveh urah vožnje in vztrajnemu obračanju gumba proti vedno višji temperaturi v kombiju smo do Planine Kuhinja skoraj vsi nadoknadili pri jutranjemu dremežu. S parkirišča na planini pozornost pritegnejo pobočja in vrhovi proti severu, ki bežno spominjajo na planino Pecol. Krenili smo po poti proti desni čez planini Kašina in Leskovca. Sledili smo oznakam za Rdeči rob in Jezero v Lužnici. Poti je bilo mnogo, gorenjskega poznavanja primorskih lepot pa malo. Edini imetnik zemljevida na turi je tako kmalu izjavil, da bo za prekomerno uporabo zemljevida začel zaračunavati najemnino. Pred pristopom na Vrh nad Peski se je med begajočimi meglicami odprl eden lepših razgledov na Julijce s Triglavom v osrčju. S Peskov smo odšli proti Batognici, kjer je vidnih še mnogo ostankov iz obdobja soške fronte. Ker nas je pozna ura že priganjala, smo se skoraj v teku pognali še na vrh Krna, nato pa v soju zahajajočega sonca sestopili mimo Gomiščkovega zavetišča. Pice pa tisto nedeljo vendarle nismo dočakali. Najprej se je izkazalo, da picerija v Kobaridu v tem času ne obratuje, nato smo bili še v Bovcu obveščeni, da pice ne bo, ker je peč v popravilu. Nedelja je bila kljub temu lepa in zopet se je potrdilo dejstvo, da še tako dolga vožnja in hoja hitro mineta, če je le prisotna družba pravih ljudi.
Poplesavanje po Planjavi
Danes sva šla z Andrejem v Planjavo. Še nikoli nisem bil, videl pa sem, da je gora totalno prepredena z različnimi, večinoma lažjimi smermi. Vzela sva minimum minimuma opreme, ker je niti nisva nameravala uporabljati na lahkih smereh. Poplezala sva po nekaj različnih smereh od spodaj do vrha, saj je gora tako razgibana, da ne moreš sestaviti ene same smeri do vrha. Že tako jo po sredi razdeli planinska pot, pa še sestavljena je iz različnih sten. Nekatere od teh imajo presenetljivo zanimive značaje, od “stolpa” z oknom na katero pelje Frančkova Rdeča solza (stolp je za razliko od ostale gore, rdečkaste barve), Prezljeve Metuljeve Poči, smeri ki potekajo skozi okna ali preko njih. To zimo grem sigurno spet v ta konec, če že ne prej.
Vse dobro urco od parkinga.
