AO Jesenice

V nedeljo, ko se je večina jeseniških ljubiteljev vertikale plezalsko udejstvovala v Paklenici sva se z Matevžem odpravila pogledat kako je prezimila naša nova “hiška”. Ne pretirano dobri napovedi navkljub sva hojo začela v skoraj jasnem vremenu in, da tura nebi bila preveč monotona sva jo mahnila čez Brinje.
Omembe vreden sneg se je začel na okrog 2000 metrih. Na izpostavljenih delih je bilo spihano in stajano do tal v mnogih zahrbtnih kotanjah pa se človek pogrezne do pasu. Novega snega, od zadnje noči, je bilo okrog pet centimetrov.
Pretirano uhojena pot čez Brinje ni, saj se nad Brinovo glavo na travišču pot za nekaj sto metrov kar izgubi. So pa na ključnih mestih solidno vidni možici.
Seveda se obisku Šplevte nisva izognila (tako da sva se pofočkala vsaj na enem vrhu) nato pa sva se šla pogret v Bivak (brezveterje in 4° C). Ta je celo zimo, na našo srečo, preždel na istem kraju in je v dobrem stanju. Zmotila naju je le strgana vrečka, s katero je nek “dobri mož” zamašil prezračevanje, nato pa nanjo “pozabil”. Po krajšem pahanju dek, pometanju in pospravljanju sva jo nato mahnila nazaj v dolino, dež pa je počakal ravno še toliko da sva se usedla v avto.

V naslovu bi moralo pisati Glinščica-tečaj 2017, a je očitno predvečer dneva norcev poskrbel, da se naslov bere malenkost trše.

Manjko pedagoškega kadra, nas je pognal  zgolj preko Karavank v zgledno urejeno plezališče nedaleč od vasi, kjer smo na ogled postavili, izplen dolgih zimskih večerov, ki smo jih preživeli ob guljenju okrogle mize. Ja, teoretični del izpita je bolj ali manj uspešno za nami, manj zato, ker si nekateri(dva natančno) radi popestrimo praktični del, kjer bo dodatno padalo pa nama.

Pričakalo nas je idilično vreme v idiličnem gozdu, pod idil…, pod stenami, kjer smo kot tečajniki, tudi uradno otvorili našo “skalno” sezono. Vse je potekalo sproščeno, ob vseh osnovah, je bil poudarek na gibanju naveze in spustu ob vrvi. Vmes pa se je seveda plezalo in “kradlo znanje” od izkušenejših. Na koncu sta se Matic in Mare zapodila še v bližnji balvan, ostali smo raje analizirali od daleč, ob hladnem. Zaradi omenjene sproščenosti je dopoldne, ki se je zavleklo v zgodnje popoldne minilo kot bi mignil.

Predavali so: Raf, Darko, Matic, Neli, Dejana. Srkali znanje smo: Petra, Katra, Tomaž, Sebastjan, Marko in Laki. Navijala in spodbujala je:Pika

V soboto sva šla s čarovnikom Kuštrasto v Rušici.

Od bivaka naprej je sneg in ponekod se precej vdira, prejšnjih stopinj pa ni bilo vidnih. Temperature prekrasne, stena suha do zadnjega raztežaja. Zgoraj nad steno je še precej snega in v zadnjem raztežaju naju je povsem napralo. Ostale smeri so od spodaj izgledale suhe.

Prejšnji teden sva se z Lidijo dva dni pretegovala v steni  Klemenče peči. Med drugim sva preplezala  Muco copatarico, 6a, dobrih 200m. Avtor smeri je Samo Supin in v njegovem stilu je tudi navrtana. Stara – mlada je cca 4 mesece. Prvi in zadnji raztežaj potekata, po za ta del Klemenče peči,  čudoviti skali. Vmes so luske, luske in zopet luske. Na dan norcev sva zavila v Blažčevo skalo in splezala Zajedo. Tokrat se v detajlu nisva vlačila po kompletih, naredila sva si lepe štengice in pilila tehniko.

Zjutraj sva bila z Gorazdom v dilemi, ali greva na kako preverjeno lokacijo, kot na primer Križ ali Stenar, ali morda v kake nama neznane konce. Na koncu sva se odpeljala v Bohinj, deloma po sledeh Igorja in Andreja, ki sta bila v teh koncih v sredo. Štartala na planini Blato, malo pod planino Pri Jezeru na smuči in nato do Dednega polja, od tam pa Za Kopico. Spodaj deloma že kar obsežne kopnine, so nama prebudile idejo, da bi spust potekal drugje. Na Vratih (2192m) sva se najprej usmerila na V.Zelnarico (2320m), nato pa sva se povzpela na nasprotni strani na Zadnji Vogel (2327m). Tam sva srečala domačina, ki nama je pokazal zelo lep prehod proti planini V Lazu preko dolinice V Razoru. Od tam naju je markanten žleb zvabil še na Slatno (2077m). Turo sva zopet zaključila na planini Blato. Kljub zelo skromni in hitro pojemajoči snežni odeji, je bila smučarija vrhunska.