Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
V soboto sva z Majo šla v hribe. Nardila sva dobrih 1000 višinca in še cca pol ure do sosednjega vrha. Vreme je bilo slabo, na vrhu pa še slabše. Močan veter in slaba vidljivost. Popoldne pa sneg in v dolini dež. Področje je primerno za turno smuko. Ker nimava smučk, sva šla peški.
Opozorila na ARSO-tu glede nevarnosti snežnih plazov so bila grozeče visoka, zato je bilo treba lep dan izkoristiti na preverjenih terenih. V sredo 8.3. ena hitra na Viševnik, kjer je bila smučarija zelo dobra – ponavadi ni tako, saj obiskovalci načeloma zgornjo flanko obdelamo kot njivo spomladi že v dnevu ali dveh. Tokrat je veter pošteno utrdil snežno odejo in jo naredil dokaj varno… Kolega iz Šamonija sta bila navdušena in naslednji dan smo jo ubrali še na Vršič in na Malo Mojstrovko. Zjutraj malo bolj kislo vreme, se je kasneje spremenilo na bolje in nad Vratci je že hudo grelo. Tudi tu so bile razmere ugodne, kar je okusilo še nekaj ljubiteljev belih strmin. Ob povratku je bilo treba seveda pozdravit Tanjo in Boruta na Erjačevi, pa dober narezek je tudi pasal.
Naj pa vseeno poudarim, da so razmere še daleč od povsem varnih. Treba je pazljivo izbirati pot in se izogibati mestom z veliko napihanega snega – klože. Zato le previdno v naslednjih dneh.
Nad Pokljuko smo v soboto, 25.2. izvedli še drugi del tečaja za AŠ. Ker je sicer skopa zima nasula še nekaj malega snega, smo jo najprej mahnili na Brdo nad pl. Lipnico, ob povratku pa se posvetili še štokanju in brskanju za namišljenimi nesrečneži v plazu.
Dan je bil perfekten, čeprav malo manj za tiste, ki so bili peš in so dobili novo lekcijo o koristnosti gibanja s smučmi po z rušjem poraslih pobočjih. No, primerno lekcijo smo dobili tudi smučarji, saj bo velika večina smučk potrebna poštenega servisa. Ampak nekaj pršiča smo le ujeli in vsak užitek ima svojo ceno.
Da bo zimski trojček popoln, se bo potrebno spravit še na kakšen ledenik…
V izogib gužvi, smo se zgodaj odpravili z Jesenic. Na drugi strani Korena nas je pričakala megla, tako da smo v Heiligengeistu komaj našli parkirišče – izhodišče za turo. Potem se je pričel lahek vzpon po nekdanjem smučišču, nato pa po stezi skozi gmajno (predvidevam, da je bližnjica), kjer smo si bili kmalu edini, da bi potrebovali srenače. Naprej, do Zwolfernocka (prvotni cilj) ni bilo težav, saj smo jo ubrali po sledeh naših predhodnikov (avtocesta, dobesedno). Malo pod hribom smo naredili pavzo in pogledovali gledali tam čez proti oddajniku, kjer se skriva prenovljena koča – in v koči točijo pivo … itak je bilo treba it tja – najprej malo doli, potem pa zopet gori.
Raf in Mare sta se potrudila še cca 50 m do cerkvice in križa, midve z Naniko pa sva naredili križ čez prvi del ture pri bajti.
Smučanje – najprej po avtocesti, polni pešcev, sankačev, psov, … od križišča za Villacher Alpenstrasse pa lepo in brez gužve. Sneg pa – tako, tako. Itak – pršič, kot vedno.
Ja, za Dobrač se nabere višincev (1300), daljincev (okoli 15 km), vendar v dobri družbi in lepem vremenu nič ni težko. Uživali Nanika, Mare, Raf in Maja.
V nedeljo smo izvedli zimski tečaj pod Erjavčevo kočo. Ekspedicija na Vršiču, za katero se je izkazalo, da je bila zelo poučna, se je za nekatere začela že na večer v soboto. Prisostvovali so namreč lahko sprejemu in krstu novih tečajnikov posavskega alpinističnega društva. Tako bomo letos, ob 70. obletnici našega AO-ja, lahko priča prenovljenemu programu našega decembrskega sprejema na občnem zboru.
Na tečaju nas je bilo precej. Od tečajnikov so se ga udeležili Rok, Mitja, Katra, Petra, Sebastjan, Marko in Uroš. Prikazane vsebine zimske tehnike so bile hoja z derezami in cepinom, sidrišča, gibanje naveze, zaustavljanje s cepinom, naredili smo tudi prerez in na kratko prikazali norveško, švicarsko in kanadsko metodo preizkusa snežne odeje. Za razlago smo poskrbeli z Rafom, Majo in Maretom. Zaključek je minil v smislu kondicijske turne smuke na Sovno Glavo oziroma še hitrejše pešnge do Vratc.
