AO Jesenice

S Tomažem sva se že kar nekaj časa menila, da obiščeva to smer. Jaz sem jo pred leti že splezal in mi je ostala kar v lepem spominu. Zato smo se Božo v navezi s Petro in Lukom. Jaz v navezi z Rajcem in Tomažem odpravili splezat to smerco. Zjutraj je bil na Mangartskem sedlu kar mraz, vendar smo se do vstopa dobre pol ure hitro ogreli. S plezanjam smo začeli malo čez deseto uro. Prvi in drugi raztežaj smo plezali v senci. Na varovališču za tretji raztežaj pa je posijalo sonce, ki nas je grelo vse do vrha Mangarta. Detajl smeri je v 5 raztežaju V- pokončna zajeda, ki nato preči rahlo v levo v plato. Izstopili smo na drn Mangarta, kjer se smer združi s Slovensko potjo in skočili še na vrh, kjer smo uživali ob lepih razgledih daleč naokoli. Sestopili smo po Italijanski poti. Po 5 minutah hoje pa naletili na hladen tuš. Dve pohodnici sta bili čisto stran iz poti, ki vodi v dolino. Ko sta pa prišla na pot, je bila ena izmed njih v sandalih!! Taka obutev nikakokor ni primerna za visokogorje!! No turo smo zaključili na pivcu pri Firerju v prijetnem klepetu in analizi.

Metod in Mare sta se v tej poletni vročini odločila,
da se bosta mal pohladila in se v soboto v S steno NŠG-ja zapodila.
Ker sem jima štruklje na Erjavčevi obljubila,
sem se jima lahko kot tretja pridružila.
Hot’l smo Brelih-Koširjevo splezat,
ampak ko smo prišli do vstopa v smer,
sta se dve navezi že pripravljali in da ne bi blo zamer,
zato smo se obrnili, mal skice gledali,
na koncu pa na Maretovo pobudo za Zajedo odločili.
Žreb je odločil, da bo Metod navezo vodil
in se je kljub premraženim prstom suvereno v V+ zakadil.
V 3. cugu smo že kape na Poncah opazil
in da nas ne bi namočil,
smo se vseh 9 cugov brez prevezovanja splezat odločil.
Metod ni imel pravice glasovanja
in je vlekel naprej, občasno skico kotroliral,
Mare ga je pa zaradi nepodaljševanja kompletov sekiral.
V 7. cugu nas je vseeno mal namočil,
ampak razmer v sluzi kaminu ni dost spremenil.
Čez prečko v levo v 8. cugu se nam je fejst mudilo,
in to je Metodu pogled na rdečo gurntno za štant zakrilo,
pa je zaradi štrika prišlo do kamnite kanonade-
sej bi blo že čudn, če nič dol ne pade.
Še en cug do vrha smo en dva tri,
Pol se pa še vreme naredi!
No ja, nismo se obiral pa nismo hitel,
V cc 4,5 urah smo na vrhu sedel.
Ker smo na sestopu celo par kapljic znoja spustil,
je blo obvezno, da smo k Tanji zavil in analizo naredil.
Obema fantoma iskrena hvala,
naslednjič jih bom jaz v platke peljala.
P.S. Slikc je pa bolj mal, ker smo se bal, da se bo fejst uscal:)

hladili smo se: Metod Smolej, Mare Štojs in Nanika Fajfar

 

 

Z Majo sva včeraj – v nedeljo skočila na Vršič, z namenom plezat zadaj v M. Mojstrovki (Spominska smer Janeza Robiča). Streslo naju je že, ko sva stopila iz avta – mraz in veter, primeren bolj za oktober, kot pa za sredino julija. Vseeno se odpraviva čez Vratca in pod stenami do SZ grape, a se po desetih minutah mencanja pod vstopom, odločiva za bolj sončno plezarijo. Prestaviva se pod Steber ob Kamenkovem kaminu, ki sem  ga imel željo spet plezat, nazadnje sem ga pred 15, 20 leti, skupaj pa že štirikrat (tudi 1-x solo) … Ta smer ne more bit drugega, kot “pis of kejk”…

Pošteno me je usekalo – in to par dejstev (zdaj sicer trpi le še moj ponos): upoštevaj leta (50+!), upoštevaj kvaliteto naše skale (ki je vedno bolj drobljiva in nevarna!), poslušaj ženo in njeno intuicijo! Skratka, zapodim se v prvi cug, kjer po padcu Dareta pred kakim letom, “nekaj manjka”. Menim, da zdaj v tem delu ni več “samo” 5, mogoče kak plus ali dva več …? Zborbam do varovališča, za mano zmerja Maja, ki ji tisti plusi pijejo moči. Po premisleku greva dalje. Okrog roba in v totalno podrtijo, polno drobirja in labavih skal, varovanja pa nobenega. Na naslednjem varovališču, ko še sonce ni hotelo več gledati mučenja in je bril le še hudičev veter, se odločiva za taktičen pobeg v levo, preko grape v Kamenkotu in po zadnjem delu Pokljuške ven. Pokasiram še zadnje “pohvale” moje soplezalke in zviz u dolino – na toplo.

Potrdilo se je še enkrat: pride čas, ko se borbanje s previsi in podrtimi kamini v neopremljenih smereh mora počasi nehat. Plezamo samo še v soncu, betonsko trdne in opremljene smeri – razen, če se še kdaj ne spozabimo in krenemo v …??

Po včerejšnjem vplezavanju v Kovačevcu sva z Božom sklenila, da je forma kr ok zato sva se danes odpravila v NŠG. Božova želja je bila  smer Grande finale. Jaz jo še nisem plezal zato sem bil jaz koj za. Na Vršču sva srečala Tineta in Florjana, ki sta se odpravila v smer Mladi raziskovalec, skupaj smo se odpravili do vstopa in v prijetnem klepetu je minil čas do vstopa. Smer vstopi tam kjer gre Kranjska poč. Nato seka Tandaro Mandaro. Dva raztežaja do velike gredine plezaš po zajedicah mestoma IV-V. Tretji raztežaj pa začneš kakih 5 desno od smeri Tandara Mandara. Plezaš po pokončni pokci do pod velike strehe. Tam je sidrišče z dvema klinoma. Naslednji raztežaj je prečiš rahlo proti levi do vznožja kamina, ki je v začetnih metrih rahlo previsen V-. Po kaminu splezaš direktno na stolpič, kjer je sidrišče za v naslednji raztežaj. Plezanje v kaminu odlikuje fantastična kompaktna skala:) Za mene je bil eden lepših kaminov, kar sem ji plezal. Naslednji raztežaj prečiš rahlo v desno in po lepi zajedici slediš levo v kompaktno plato V in nato po položnejšem svetu na naslednje varovališče. Sledi zadnji raztežaj malenkost desno od raza VI. Zadnje varovališče pa je skupno s Kranjsko počjo, tam kjer se stena položi. Smer je lepa, vendar pa je razen varovališč (vedno 2 klina), kar slabo opremljena. Klini so na težjih mestih. Obvezni del oprema so jebice in frendi, ki pa se jih da zelo dobro izkoriščati v smeri.

 

 

Danes sva se z Neli po dveh letih spet podala skupaj v eno malo večjo steno. Izbrala sva si Centralno smer (Krušic-Ferjan-Zupan) v Luknji peči. Dostop je kratek (švoh urca), skala pa dobra.

V smeri te čakajo kamini in zajede z dobro skalo, nekaj drobljivih polic in precej previsen detajl (trije gibi čez streho, VII-). Z izjemo najtežjega cuga redko srečaš klin.

Kljub dobri napovedi sva zgornji del smeri plezala v gosti megli. Zato sem tudi falil pot PP, ki gre čez steno in zavil eno gredo prezgodaj. Vseeno pa sva brez težav našla gredo, ki naju je pripeljala do melišča pod Rjavino.