Kategorija: Obvestila

Tako nekako je potekal prvi del prvomajskih praznikov, ki jih je kruto presekal današnji delovni ponedeljek. V petek smo torej družinsko odšli v Breitwand. Janž je prvič plezal samostojno, torej brez tretjega člana naveze, in sicer Seinerzeit (5a, 120m). Luštna, zelo dobro zavarovana smer, ki za svojo dolžino in težavnost ponuja kar veliko plezarije. Z Rujem in Saro  smo nato šli čez steno še po ferati z imenom Luft unter den Sohlen težavnosti D/E.

Naslednji dan sva  z Janžem imela v planu Kredarico. Pridružil se nama je še Marko. Ker nam je manjkala ena plazovna žolna, sem si jo šel zvečer sposodit h Gorazdu. On pa kot pravi prijatelj ni posodil samo nove digitalne žolne, ampak tudi ženo, tako da smo se zjutraj proti Kredarici zapodili štirje; poleg naju in Markota torej še Manca. Dan je bil čudovit, tudi čez smučarijo ni bilo pripomb. Zvečer smo se odpravili k tašči na obalo.

Da  nedelja ne bi minila preveč ležerno, sva se s Saro pozno popoldne odpravila v Glinščico in njen Zeleni raz (Spigolo Verde III-IV, 140m). Malo romantike ob sončnem zahodu ne škodi.

Si v danem trenutku lahko želiš še kaj več kot; če v Paklenici združiš Paparazzi, Lidijin smer z Nosorogom, Spit Bull, Celjski stup, Zgrešeni, Tinin smer desno varianto in nekaj Velebitaške s Plavim Orkestrom in vremenom, ki se ti predaja v izobilju?

Med vsemi užitki, ki jim komaj slediš, nepričakovano srečaš še prijatelje, ki so s priporočilom zaslužni za splezanih nekaj čudovitih smeri.

Z Božotom sva sklenila, da v naslednji dozi Paklenice poračunava z načrtovanim, za katerim nama je zmanjkalo časa in moči. Pika!

Breitwand je nekaj čez 100 metrov visoka stenica nad Miljskim jezerom. Njegova temna, gnajsova skala se spomladi hitro segreje in ponuja prijetno plezanje kljub debeli snežni odeji na okoliških vršacih. Z Mašo sva izkoristila prosto popoldne in odšla plezat Mammuta (6a+, 120m). No, dolga zima je pustila posledice. čez Mammutovo streho se je bilo potrebno vpeti v komplet in malo otresti roke. Kaj moremo, če so letos glavni rekvizit smučke. Prijetno sva izkoristila s koristnim in rekla še kako o varovališčih in spuščanju po vrvi.

Že nekaj časa sva se s Sandro dogovarjali o nujnosti “popravca” iz ture na Dobrač; v petek so se stvari poklopile in s štajersko Majo smo se odpravile na naskok. Po priporočilu smo za izhodišče izbrale 6 ovinek Beljaške alpske ceste, ki smo ga s pomočjo Berte (kje-pa-si) po krajšem motoviljenju po Beljaku tudi našle. Od ovinka pelje označena letna planinska pot skozi gozd (malo gori, doli, naokoli) proti prvi koči in lahko se pohvalimo, da smo jo sfalile samo enkrat. Od koče naprej pa z orientacijo itak ni nikakršnih težav.

Na vrhu smo si privoščile rehidracijo, nato odsmučale v fenomenalnih razmerah nazaj proti izhodišču. Zjutraj še trda podlaga se je spremenila v putrček, tudi v gozdu je bila smučarija ena sama uživancija. Pa še avto smo “trofile s prve”. Luštna tura.

————————–

Nedelja je bil dan za skupno turo – AO & GRS Jesenice – v kaninske brege. Z Rafom sva eno uro prepozno prišla na zborno mesto (?), vendar se hitro odločila, da domov pa že ne greva in se odpeljala proti Belopeškim jezerom.

Kljub temu, da je bila ura dokaj pozna (vsaj midva sva bila takega mnenja), je bilo na parkirišču en kup smučarjev in bordarjev s ciljem po žlebu osvojiti Mangartsko sedlo. Midva sva se povzpela le do izteka Plazja in z idejo za turo odsmučala nazaj na izhodišče … Mare pa je polslal “panoramsko” fotko s Kanina … grrr

Ker je sosed Vilman tako hvalil smuko z Vajneža v ponedeljek, smo se zmenili, da jo še enkrat skupaj mahnemo na najvišji vrh v Jeseniški občini.

Z avtom sva se nameravala zapeljati do Potoške, pa nama je sneg to preprečil 50m pred odcepom in po dobri uri reševalne akcije pod vodstvom Mihe Rezarja (hvala njemu & company), tako da sva jo morala mahniti s smučmi na rami proti Valvazorju, kjer sva si za domom že lahko nataknila smuči.

Pot skozi gozd je še dokaj solidno zasnežena, samo na nekaterih bolj prisojnih legah snega že zmanjkuje.

Pred Urbasovim studencem sva jo mahnila desno skozi gozd. Janez je že pred dobro uro odšel naprej, sva se najprej povzpela do stene preveč po desni, po telefonarjenju odsmučala navzol, potem pa končno našla Janezove sledi, ki so vodile po levi strani grabna skozi gozd. Pot je bila precej bolj naporna od pričakovane, saj je neprehodna s smučmi na nogah, meni pa se je zaradi dokaj solidne kilaže na precejšnjem delu poti udiralo skoraj do pasu.

Nani si je nataknila smuči po kaki uri gaženja, jaz pa šele na vrhu gozdne meje, ko se teren položi, ker se mi je pod psmi nabiral sneg in sva jim morala dati prvo pomoč (na sliki), da je šlo še naprej do vrha grebena. Janez naju je sicer hotel počakati na vrhu na sončku, ker ga je malo skrbelo, ko pa sva mu obljubila, da se bova peljala po njegovih sledeh – da ne bova šla v graben!, se je odpeljal navzdol.

Smučanje po skrajni levi strani po srencu je bilo odlično, saj je pomrzjena podlaga zdržala tudi pritiske moje teže.

Držala sva se navodil kljub temu, da je Naniko zelo mikaj graben tja nikakor nisva zavila in nadaljevala s smučanjem skozi gozd – kot sva obljubila.

Kakih 100m pred cesto sem moral pokazati še svoje plezalne sposobnosti in potem je sledil še spust do ceste in po njej nazaj do Valvazorja.  PRAVA DOGODIVŠČINA:)

®obertO

P.S. Nisva šla do križa, tako da ne vem, če je uradno to Vajnež al bi bilo bolj primerno reči Belščica:) Nanika