Kategorija: Obvestila

Za začetek sezone sva se z Antetom odpravila v Dolomite. Ob kar nekaj opcijah sva se na koncu odločila za jugovzhodni del skupine Brenta. Prvi šok naju je čakal že v torek zvečer, ko sva ugotovila da v celem Molvenu ni nobenega zastonj parkplaca in da je turizem tam očitno bolj butične narave. Prostor za spanje sva poleg dveh poljakov našla malo naprej ob jezeru.

Ker so bile za popoldne napovedane nevihte, dostopi tam pa so dolgi sva se prvi dan odločila za ogledno turo. Ker je bila izbrana smer mokra, sva šla še malo naprej in po dobrih dveh urah sva stala pod smerjo Avalon (VI+, 400m) v Castello delle Messodi. Smer se začne z malo slabšo skalo in naklonino kot smo jo navajeni iz dolomitov, proti vrhu pa se skala izboljša, smer pa postane prijetno zračna. Smer je delno in malo čudno navrtana, dobro je imeti s sabo kakšnega frenda. Ni med najlepšimi, vseeno pa dober cilj za prvo letošnjo smer v hribih.

Drugi dan sva se z rahlo težkimi nogami odpravila še malo dalj do 2 uri in pol oddaljene Cime di Fontannefredde, ki je vsaj od daleč izgledala klasično dolomitska. Plezala sva smer Tonijeve Mame (Via mama del Tony, VII 400m). Kot sva slutila smer poteka po odlični skali. Ker so bili prvi plezalci radodarni in so v steni pustili vse uporabljene kline (okoli 20) ne potrebuješ drugega kot set frendov in jebic. Občasni runouti čez strme plate polne dobrih grifov te že spodaj navdušijo, zgornji del je pa sploh vrhunski. Stena postane rahlo previsna, štirje cugi med VI+ in VII te popeljejo čez. Najlepši je zagotovo najtežji, previsen kamin. Tu so mi iz rok padle jebice, če jih kdo hoče čakajo na polici nekje na sredi stene. Smer vsekakor priporočam. Sestop je minil v znamenju nevihte in opazovanju dveh majstrov na bajti, ki jima na vsak način ni uspelo poglihat žleba. A je to v živo 🙂

Zadnji dan pa sva bila že malo zmatrana od dolgih dostopov, zato sva se zapeljala 20 minut naprej do Sarcheja, kjer sva v zahodni stene Piccolo Daina splezala smer Via 12 Alberi (VII- 200m). Lepa in lepo spucana smer, ki ne popušča do vrha. Skala je bolj taka kot smo je vajeni iz primorskih plezališč,

Odličen izlet za vplezavanje in nabiranje kondicije, bo pa treba enkrat it še v zgornji štuk Brente.

Prejšnji teden me je poklical Matej iz GRS Kranjska Gora, za dopoldansko plezanje. Odločila sva se za Vršič, ker so kratki dostopi za katerokoli smer. Splezala sva Pokljuško smer v JV steni Šitne glave. V sredo sem se z Benijam odpravil v Blažčevo skalo nad Dovjem. Moj prvi obisk tega plezališča. Splezala sva Zajedo. Smer je lepa, razgledi iz smeri fantastični. Detajl v začetku 3. cuga 5b pa si zasluži višjo oceno. V četrtek smo z Juretom in Uršo splezali Vidovo smer z vstopno zimsko varianto na Kamenkov steber v Šitni glavi. Sestopili smo v dveh spustih po vrvi po smeri. Ker se nam ni mudilo domov smo splezali še Pokljuško smer. Včeraj pa so se odpravili Metod, Beni, Tomaž, Jur in jaz ponovno na Vršič. Midva s Tomažem sva splezala steber ob kamenkovem kaminu, Metod in Beni pa Vidovo smer z vstopno zimsko varianto na Kamenkov steber.Sestopili smo po Vidovi smeri po dveh spustih po vrvi. Potem pa sva z Juram splezala Kamenkov kamin, Metod in Beni pa steber. Za spust po vrvi močno odsvetujem grapo na levi strani od Pokljuške smeri, kjer je na vrhu urejeno sidrišče za spust. Grapa je polna ogromnih nestabilnih skal in lusk, drobirja… včeraj bi se lahko končalo veliko slabše kot se je:((

Med tem ko je večina že vključila klimatske naprave in ko se plaže ob morju že veselo polnijo s trupli željnih bronza barve, sva midva z Božom poiskala užitke med bio-solarnimi radiatorji. Da pa nama ne bi uspeli pokazati svojo napačno naravnano delovanje, sva jih prelisičila z ranim vstopom. Ja; ti solarni radiatorji so namreč »naštelani«, tako da poleti ogrevajo, pozimi pa le stežka dajo kaj od sebe. Prav taki so tudi v Tulicah (beri Tulovih gredah).  Ampak gremo lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti.

Z Božotom sva se v petek zarana spustila z Gorenjske proti morju in naprej do Paklenice. Ob prihodu so bile temperature in sonce že v višavah. Ni bilo kaj razmišljat, plezat bo treba v še nekaj podarjenih senčnih stenah. Vstopiva v Zimski cvijet 6a+, 210 m. Odličen izbor! Sončnim žarkom sva se izognila vse do vrha smeri in večji del sestopa. Priporočljiva, za začetek ne predolga smer, s konstantno napetostjo.

V soboto se skupaj s prebujajočo zarjo odpraviva na Tulice, kjer potrpežljivo čaka Winnetou. Tistega uprizorjenega Winnetoua že dolgo ni več, je pa po njem imenovana smer Winnetou 6a+,420 m. Lahko bi jo imenovali tudi Winnetou čez 3 stebre.  Smer poznava, saj sva jo plezala že pred leti, tako da sva vedela, s čim nama bo lepotica postregla.  Blagodejen 15-minutni dostop in že se ti vstop postavi pokonci, začenši z dvema konkretnima raztežajema. Po treh pa si že na vrhu prvega stebra. Kratek spust ob vrvi in stojiš pred drugim stebrom in tako naprej; po štirih cugih si na vrhu drugega, nato nekaj metrov sestopa in si pod tretjim stebrom. Še štirje cugi in si na vrhu smeri, kjer si poleg top plezanja nagrajen še z navdihujočimi razgledi ptičje perspektive širom okoli in navzdol. Kdor na Tulicah išče mine, bo razočaran. Kdor si želi brezmejne plisirane vzpone, je tamkajšnja divjina pravi naslov.

Rana ura – prijazna ura, da ti poleg plezanja še večinoma skritega pred neprizanesljivimi UV sevanji, prizanese še z dovoljšnjim preostankom dneva za obisk tamkajšnjega legendarnega staroselnega pastirja, skok v morje, razvajanja brbončic z gastronomskim okušanjem in na koncu na terasi ohlajanja telesa od zunaj in znotraj.

Nedeljski dan pred odhodom se nama ni in ni dalo spravit iz kanjona Paklenice. Splezala sva Joe de Ripper 6a z vstopno Lidijino smerjo, 110 m in nato še Trik 5a/a+, 125 m, na koncu pa sproščala v družbi matičarjev. Zanimivo je bilo slišati njihov tradicionalni pozdrav na vrhu splezane smeri.

1 2 ►

Na občnem zboru smo se dogovorili, da bo spomladanski ferajnovski tabor v Arcu. Glede na to, da je bil to prevladujoči predlog izmed vseh, se nas je tam zbralo začuda malo. Posadka v sestavi Tina, Čaro, Jao in Dani so prispeli že v petek, Matic in Neli z otroci, ter midva z Moniko pa v soboto za praznik. Midva sva si vožnjo do tja popestrila (dobrih 30km bližje, a uro dlje) z vožnjo čez Passo Sommo 1341m. Cesta je raj za motoriste in razglede.

Vreme prvi dan ni ravno najbolj služilo plezalskim zahtevam, a je bilo iz dneva v dan bolje, topleje. Različne plezarije v bližnji in malo manj bližnji okolici je toliko, da se vedno najde skala vremenu primerna. Zato smo prvi dan šli frikat, da se prstki malo skale navadijo. Vsak v svoje plezališče se ve, da ne bomo delali gužve drug drugemu.

Ko so z neba izginili oblaki in kaplje, smo se podali tudi v malo daljše smeri. Pretiravali po mojem mnenju nismo, je bil poudarek na večernih analizah v kampu. Poleg frikarije smo uspeli splezat:

Tina in Čaro : Porci com le ali 6b, 180m, Penelope 6b+, 190m Tina in Jao: Claudia 5c, 400m, Čaro in Daniel: Nikotina 6c+, 200m, Daniel in Jao : Spiderman 6c, 210m, Matic in Mare: Primi sogni 6a 180m, Neli in Mare: Orizzonti Dolomitici 5b, 270m, Aspettando Martino 5c, 135m, Jao in Matic: Katia Monte VII/VI, 400m.

Domov smo šli vsak po svoje, eni na šiht, drugi še v Zillertal, a imeli smo se fajn. Da bomo še šli verjetno ni treba posebej poudarjat, saj kdor ne gre, nima zgodbe.

….so se nama porajale, saj je bil prvomajski dopust v Dalmaciji vremensko bolj kot ne siv, neobičajno hladen in »fajhten«. Ko sva tako lovila skromno podarjene sončne in stabilne dni za plezanje, ni bilo treba dosti vihariti možgane, katero smer v biokovskih stenah se bova najprej lotila. Ime je bilo na dlani.

Sive jeze; 6b, 150m v Malem Borovcu. Že v prvem raztežaju sva pozabila na kakršnekoli jeze. Smer za 5, bi rekli lokalci. Ni čudno, da Pezzolato pove, da ima le-ta enega najlepših raztežajev. Sama bi rekla, da v celoti spada med najlepše in sprašujem se, čemu ime Sive jeze. Z lahkoto bi jo lahko poimenovala Siva lepotica.

Vzporedno plezanje z Andrejo in Bogdanom, ki sta se lotila sosednje In a gadda da vida 6c, je bilo tako še bolj radoživo in nastala je prava zgodba. 

Po dvodnevnem skalnem pomanjkanju, saj je vreme vremenarje zopet preneslo mokre čez vodo, smo se z najinima soplezalcema zenotili, da skupaj vstopimo v  Atlantido; 6b, 350m v Ercegovi gradini. Zopet čista 5-ka. Zahtevna in dominantna smer, na koncu katere brez slabe vesti lahko rečeš: »Fajn sem se naplezal!«. Vsak od desetih raztežajev ti ponudi svojevrstnost; plate, prečke, bolderske gibe, pokončne škrapljice, oporno plezanje, previs,..

Med plezanjem sem si brundala Atlantido – Deje Mušič, ki je smeri pisana na grlo…..seveda, kolikor mi je še ostala v spominu iz srednješolskih dni. 

 https://www.youtube.com/watch?v=5a_klm9WZdk    Ja, tudi Deja je huda klajmberka.

Na sestopu, levo od vrha smeri, smo se prepustili Božovem nosu in po nekaj šodrovine kmalu naleteli na ferato. Fajn. In če se po končani turi ustaviš še na analizi pri izredno simpatični natakarici v kafiču Konzum v Velikem Brdu, je dan popoln.

Glede na napoved za naslednje še zadnje dopustniške dni, nam je bil podarjen le še petek, pa še ta ni bil sprejemljiv za kakšne resne in daljše podvige. Treba je bilo izbrati nekaj krajšega, s kratkim dostopom in logistično kratkim sestopom. Šli smo v Vrisove glavice. Midva z Božotom imava v Dalmaciji z vremenom zadnje čase tako in tako eno samo ruleto in potemtakem ni bilo težko izbrati med ponudbo. Spet smo se postavili v vzporedno plezanje. Andreja in Bogdan sta vstopila v …Poltalloch 5c, midva pa desno ob njiju v Dalmatinski rulet; 6b, 120m. Poteka malo tu – malo tam, sicer pa zahtevna le v plati tretjega raztežaja. Ostalo je  le lažja aerobika. Kmalu nama je bilo jasno, zakaj je Bogdan na moje vprašanje, kakšna se smer zdi njemu, ki jo je že plezal pred časom, odgovoril: »Bosta že sama povedala.«

Enotni smo si bili, da imamo Vrisovih glavic za en čas dovolj. Seveda pa tudi tokrat nismo pozabili obiskat naše kelnarce za 5. 

Sva na tem dopustu malo manj plezala, a se posledično malo več ukvarjala s koristnimi deli, tako kratkoročnimi, kot dolgoročnimi;  tako z neljubimi, a nujnimi;  pa tudi z uživaškimi.

Nenazadnje ne smeva pozabiti, da sva prebila led in opravila prve zametke v predvidenem plezališču Blace, saj sva dobila želeno podporo tamkajšnjega župana.

Lidija in Božo