Ob moji neudeležbi na ferajnovskih aktivnostih, je že čas, da se malo oddložim, vsaj s prispevkom. Pretekla zima je potekala podobno kot vse prej s to razliko, da sem precej več časa namenil smučanju. Prvi vzpon pretekle zime je bil v severni steni NŠG. Z Borom Levičnikom sva poizkusila v smeri Zajeda, vendar sva zaradi prepočasnosti po treh raztežajih obrnila. V steni so bile zares slabe razmere. Po nekaj obiskih drytoolišč, sva se z Žigom Kalajžičem pognala v S steno Gulc, kjer sva v desetih urah (zato sem zamdil na sprejem) najverjetneje splezala prvenstveno smer do težavnosti M6, 500m. Do novega leta je zapadlo precej snega, zato sem večino časa preživel na cepinih v skali ali pa v telovadnici. Januarja sva z Janezom Svoljškom zaslutila razmere v S steni Luknje Peči. Najprej sva poiskusila s plezanjem v Centralni smeri, vendar sva v temi popolnoma zgrešila vstop. V času ki sva ga izgubila z iskanjem smeri, sva spremenila načrte in začela s plezanjem nekoliko lažje in jasne smeri Juvan-Šteblaj. Slabe razmere so prekinile najino plezanje malo pod polovico stene. Približno petnajst turnih smukov (priprava na izpite GV) kasneje, se je končno spet pojavila možnost za plezanje v hribih. Tokrat sem se odločil za solo vzpon. V mislih sem imel grapo med Malo in Veliko Goličico. Že s ceste opazim, da grapa ni popolnoma staknjena, vendar sem se odločil da vseeno poiskusim. Po Hanzovi sem hitro prigazil do vznožja grape, ter splezal do mesta kjer grapo preseka 15m skalna pregrada. Zaradi vode in snega je skala zelo gladka, kar mi je onemogočilo vzpon naprej. Po grapi sem splezal nazaj dol kakih 100m ter zavil levo (gledano gor) v Načelniško smer, ki je bila solidno narejena. Plezal sem po logičnih razčlembah težavnosti M4-5 dokler mi tik pod vrhom približno 20 meterska skalna pregrada z rahlim previsom ni zaprla poti. Oziram se naokoli kje bi se dalo čez, pa le opazim poč kamor bi lahko zataknil cepine. Kasneje v poči zagledam tudi nekaj klinov. V glavi se počutim dobro, zato brez večjih oklevanj začnem s plezanjem. Z naviranjem cepinov v poči nekako najdem dovolj opore, da se spravim čez previs na snežno polico. Težave so se gibale okoli M6/VI-. Kasneje sem iz ultra starega vodniča ugotovil, da je to izstopna varianta Direktne smeri. Po kratkem oddihu splezam še nekaj lažjega sveta do vrha, si čestitam, in nadaljujem s plezanjem navzdol po jugo-vzhodni strani na sedlo ter do avta. Dva dni kasneje je sledila prva akcija SMAR. Gostili smo dokaj nenavadne goste: Bosance in Gruzijce. V začetku sva se z bosanskim gostom podala v S steno Planjave, kjer sva splezala precej solidno narejeno Belo grapo. Z gruzijskimi gosti sem poizkusil v eni izmed smeri v Kraj sten, vendar brez sreče. Z Borom Levičnikom sva v okviru izmenjave pravtako poizkusila v smeri DKV, vendar sva zaradi slabih razmer obrnila. Uradno poročilo akcije: https://www.pzs.si/novice.php?pid=13283
Par dni po koncu izmenjave, sem takoj pristal na povabilo so-Smarovca Žiga Oražma, ki mi je ponujal zahodno steno Brane. Ob prvem obisku sva splezala Vojkino smer, ob drugem obisku čez dva dni pa sva opravila zahtevno 1.ZP smeri Garfield, z novo izstopno varianto: http://www.aokamnik.si/clanki.php?pid=807
Približno petnajst turnih smukov kasneje smo se s SMAR-om odpravili za 7 dni v Ecrine – Ailefroide. Mislim, da je to prva akcija na kateri nismo opravili enega resnega alpinističnega vzpona. Vsak naš poiskus so zavrnile slabe razmere ali pa plaz. Slabo vreme smo izkoristili za frikanje in načrtovanje naslednjih podvigov.
Zima je bila uspešno posvečena pripravi na poletno odpravo v Indijo. Zdaj pa v skalo!
