Kategorija: Obvestila

Po vplezavanju v Dolomitih (bo baje Matevž napisal prispevek), smo se danes z Neli in Majo Lobnik v iskanju suhe skale odpeljali v Karnijce. Naš cilj je bila sicer Lomastijeva smer v vzhodni steni Rosskofla (Cavallo di Pontebba). Ob prihodu na parkirišče in pogledu na mokre stene si nismo mislili da bomo sploh kaj plezali, vendar je sonce steno sproti sušilo.

Žal pa sta bila v izbrani smeri že dva ne preveč hitra italijana, zato smo se odločili za sosednjo Viaggio ad Uqbar, ki poteka po počeh in ploščah malo bolj levo.

Prvi cug je bil še malo vlažen, nato pa je bilo že vse suho. Smer odlikuje odlična skala in zračni prehodi. Sploh najtežji (VII-, 45m) je odličen, gre za prečko v strmi plošči. Varovanja je za vplezane dovolj, če bi pa plezali na začetku sezone bi se pa verjetno malo bolj tresel.

Ker je bila proti vrhu Neli že malo utrujena, smo zadnja dva raztežaja plezali po lažji smeri Guerrino di Marco (kasneje sem prebral da je to klasična povezava). Strmina stene pa kljub lažjim ocena ne popušča do izstopne rampe.

Steno priporočam vsem vplezanim, ki si želijo dobre skale in kratkega dostopa ter sestopa.

Sestop je dokaj kratek in udoben po ferati Contin.

V torek 21.7.2020 sva se s Prezlam dpravila v še eno od smeri, katero imam ugledano že od tečajniških dni. Ob pol šetih parkirava avto in zarineva po Hanzovi poti proti stebru. Pod vstopom v smer se nahaja snežišče, katerega prebrodiva brez večjih problemov, nato hitro smukneva v zgornjo špaltno in že plezava na prvi štant, na polici nekaj metrov nad tlemi.

Prvih 5 cugov je res lepih. Dobra razgibana plezarija, tudi skala drži. Nato sledi kar nekaj cugov lahke plezarije po šodru, zadnja tretjina smeri pa se ponovno postavi pokonc, izstop pa je še posebej zanimiv. Dan je bil lep in domov se nama ni mudilo, dokler nisva bila že na pol poti navzdol ko se je naenkrat pooblačilo in če bi bila le 2 minuti kasneje pri avtu kot drugače bi naja napralo kot mačka 🙂

Z orientacijo nisva imela težav, vendar ima velike zasluge za to avstrijska skica (plezanje.net) katera res nazorno pokaže vse kar je treba vedeti.

Približno mesec dni nazaj, ko sva z Borom Levičnikom (AO Matica) v S steni Velike Mojstrovke plezala smer Žica v uč, sva opazila možnost nove linije levo od te smeri. Skala se v tem predelu postavi zelo pokonci, kar je vlilo precejšno mero dvoma glede prehodov čez nekoliko previsen pas stene. V nedeljo 19.7, se je vreme končno malo ustalilo in Bor predlaga plezanje pred mesecem dni nagledane nove smeri. Sam sem s težavo sprejel predlog, ker sem imel občutek, da bova šla v steno zaradi prevelikih težav, samo obrnit. Po plezanju prvih štirih raztežajev, je bilo jasno, da so v tej liniji poskusili že večkrat. Našla sva namreč en klin z vrvico in dva že izdelana sidrišča za spust. Poleg tega je približno 30 m desno visela vrv, ki je bila pripeta v fiksno točno. Vsi najdeni klini so samo še potrdili dejstvo, da v previsnem pasu stene najverjetneje ni prehoda. Izkazalo se je, da predhodniki zgleda niso dovolj časa opazovali stene, da bi nekoliko desno odkrili tanko zajedico, ki se vije proti desni (VII-). Kljub temu, da je skala popolnoma rumena in spominja na podrtijo, je v tem delu zelo dobra. Zajeda se konča v monolitni plati, ki te pripelje na široko polico. Od tu nama je čez previsen pas manjkalo samo še kakih 40 m, možnosti za napredovanje, pa ni bilo ravno veliko. Odločim se, da zarinem naravnost navzgor v poč, kjer je izgledalo, da bo nekaj varovanja in oprimkov (VIII-). Izkazalo se je, da se poč s popuščanjem naklonine konča in se prelevi v plato, ki je na prvi pogled popolnoma gladka. Ob drugem pogledu najdem nekaj dobrih oprimkov, zabijem par slabih klinov in zarinem čez do majhne police. Tako je bila uganka na pogled nemogočega dela stene rešena. Do vrha težave ne presegajo šeste stopnje, skala pa je z izjemo kamina, izredno kompaktna s solidnimi možnostmi za varovanje.

PRV:
Velika Mojstrovka, S stena
Človek ne jezi se, 500 m, VIII-/VI, 10h
Bor Levičnik, Matija Volontar
19.7.2020

Prvi konec tedna v juliju sem se udeležila tabora Komisije za alpinizem, ki ga je letos vodila Sara Jaklič. Tabor je bil namenjen alpinistkam in bodočim alpinistkam vseh generacij. Prijav je bilo preko 20, nabrale smo se z vseh koncev Slovenije. Pod streho so nas vzeli v Planšariji Logarski kot v zatrepu Logarske doline, kjer so idealno znali poskrbeti za želje ob vsaki uri. V petek zvečer smo se razdelile po navezah, in ker smo tokrat pripeljale s seboj več kot idealno vreme, je bila vsaka bojazen za hitenje pred dežjem odveč.

V soboto smo se tako večinoma odpravile proti Okrešlju, v smer Rink. Moja naveza treh je vstopila v precej redko plezano smer Župančič-Wisiak (V/IV, 350 m), ki poteka desno od Debeljakove variante Igličeve smeri v Mali Rinki. Smer je, razen v najtežjem raztežaju, popolnoma brez klinov, tako da nam je urejanje sidrišč in vmesnega varovanja pobralo kar nekaj časa. En jeseničan je ostal na drugem sidrišču, ker ga puncama ni uspelo izbiti. Skica v vodničku LD – Z del je odlična, tako da težav z orientacijo ni bilo. Izstopile smo po Igličevi smeri, ker nekako nisem udela prehoda v izstopno grapo desno od stika z Igličevo. Sobotni večer nam je popestrila dobra hrana in predavanje Monike Kambič.

V nedeljo nas večina odrine na drugo stran doline v stene nad Klemenča jamo. Za celodnevne ture je primerna Ojstrica, čez 20 navrtanih smeri je v Krofički, krajših smeri pa je ogromno v Škarjah in Utah. Punci sta rekli, da imata dovolj izbijanja klinov, in tako smo odšle v lažjo smer Nos (IV+/IV,III, 200) v Utah. Skala je pakleniška, res odlična, vendar je vmes veliko rastja, tako da lahko varovanje urediš na ruševju in drevju. Lepo je bilo na taboru srečati stare in nove obraze, upam, da se drugo leto vidimo v še večjem številu.

Vikend prej smo z Rokom in Mio (AO Rašica) plezali Kratkohlačo v Planjavi. Ne bi mogla reči, da me je smer kaj posebno navdušila. Dobra je edino, da jo greš enkrat splezat. Naslednji dan sva zato z Nikom šla spočit možgane v južno steno Prisanka, v navrtano Tapeto.

Z Aleksandro sva imela v planu kratko Nemško smer, vendar se meni ni ljubilo ob 4h vstat, zato sva se lagano sportski ob 6:30 odpravila na Vršič. Ker noben od naju še ni plezal na južni strani Prisanka sva bila enotnega mnenja da greva smer Fokn u okn. V dobri urici hoda po grebenski poti sva bila pri oknu. Sledil je spust po zoprni krušljivi grapi slabih 100m navzdol in že se znajdeva pri svedrovcu s prusikom, ki nakazuje vstop v smer. Smer poteka po položnih ploščah v treh raztežajih do vršnje stene. Tam se začne lepa plezarija po čvrsti skali, ki malo spominja na Paklenico. V dveh raztežajih prideš malo pod grebensko pot na Prisank. Smer mi ni bila noben presežek razen zadnjih dveh raztežajev, vsekakor jo priporočam začetnikom, ki se spoznavajo s svetom alpinizma. V zadnjem raztežaju so razdalje med svedrovci 10 m, vendar je idealna možnost za uporabo metuljev. Sestopila sva mimo prednjega okna po grebenski poti nazaj na Vršič.