Kategorija: Obvestila

Evo pa sva jo dočakala. Smer katero sem imel zadaj nekje v glavi odkar sem postal tečajnik, v nedeljo 5.7.2020 pa sva jo z Dorotejo končno preplezala.

V Krmo sva se odpravila kakor se za resne smeri spodobi in sicer (pre)zgodaj zjutraj. Na prekrasnem dostopu srečava še Tržiško navezo, s katerima smo skupaj prišli do stene. Sledil je instant zajtrk in kmalu zatem je po dolini že odmevalo žvenketanje železja za pasom. Tržičana sta naju prijazno spustila naprej, tako zarineva v začetno zajedo. Kar vredu plezarija za ogrevanje nato pa sledita 2 lahka cuga in že smo na detajlu. Smer je logična, lepa in dobro nabita. Doroteja zarine naprej in takoj ko se sprijazne, da kdaj je pač lažje če daš noge narazen, prepleza detajl brez večjih težav. Lepa plezarija sledi vse do vrha le v zadnjem cugu ter izstopni grapi je pač podrtija, a zaradi lepih razgledov se da na vse to pozabit.

Ker se še nisva spoznala z vsemi bližnjicami čez Tošc sva jo obrala po regularni poti na Bohinjska vratca in nazaj v dolino ter prijetno utrujena padla v posteljo.

V nedeljo smo se z Naniko, Metodom in Gregam odpravili v Krmo. Cilj ture je bil vzpon po centralni smeri Jesih – Potočnik v severni steni Debele peči. Prijetna lovska stezica nas v dobri uri hoje od Kovinarske koče pripelje pod vstop v našo smer. Na vstopu v smer srečamo navezo iz Kranja, ki se bo podala v SV raz Debele peči. Imenjamo par besed in že poplezavamo po spodnjem skrotastem svetu današnje smeri. Po 200m plezanja dohitimo navezo iz AO Rašica, ki nam je družbo na sidriščih delala čez celotno smer. Znajdemo se pod prvim kaminom III+, ki je bil na začetku moker vendar dobro nabit s klini. Smer sledi po grabnu, ki ga zapirajo kaskade do glavnega kamina, ki naj bi pomenil ključ smeri. Grega se poda kot prvi vanj in ga suvereno premaga. Na začetku je bil tudi ta kamin moker tako, da je bilo plezanje skozenj za mene kar mučno. Dolg je približno 20 m in tudi dobro nabit s klini. Naslednji raztežaj nas pripelje na veliko polico, kjer je stik s Sekločevo smerjo. Za nami se znajdejo še tri naveze, ki so plezale Sekločevo smer. Sledi lepo plezanje po odprti steni do roba stene. Skala je v spodnjem delu slabše kvalitete, zadnja dva raztežaja pod vrhom pa se kvaliteta skale tudi poboljša in je plezanje res uživaško. Na vrhu je več možnih izstopnih variant. Mi smo dva raztežaja pod robom stene šli iz police v izpostavljeno prečko 10m v levo in nato na sidrišče pod počjo, Sledil je zadnji raztežaj najprej po poči, ki se višje spremeni v zajedico, ki te pripelje do izstopne police. Ostalo nam je še 5 minutk hoje po travah, ki te pripeljejo na vrh Debele peči. Privoščili smo si malico in zaslužen počitek. Čakal nas je dolg sestop po lovski poti v dolino Krme na zasluženo pivo v Kovinarski koči.

Vsak začetek sezone, pa naj bo to zimska ali poletna se izplača začeti z nekaj lažjimi turami, da se um in telo spomnita specifike gibanja. Za začetek letošnje poletne sezone v hribih, sva si na deževno soboto v začetku junija, izbrala eno izmed najbolj klasičnih smeri nad Vršičem – Zajeda v NŠG. Da je bilo vplezavanje bolj »pristno«, sem plezalke pustil doma. Naslednja smer za privajanje na zamenjavo sezone je bila prav tako v hribu nad Vršičem. Z Borom sva se podala v Veliko Mojstrovko, kjer sva opravila prvo ponovitev smeri Žica v uč (VII), ki je bila tudi prosta. Sledil je tečaj iz vodenja v skali za gorske vodnike, kjer smo v šestih dneh opravili šest vzponov. Sam sem vadil vodenje v naslednjih smereh: 1. dan – Zeleniške špice, 2. dan – Planjava S – Gradišnik-Ogrin + Dular-Juvan + SZ greben do vrha Planjave (cca 1300 m, VII-/IV-V) 3. dan – Planjava Z – Smer Svetelove (170 m, IV+), 4. dan – greben Rigljica – Frdamane Police, 5. dan – Travnik S – Ašenbrenerjeva smer (850m, VI), 6. dan – M. Mojstrovka S – S raz + grapa do vrha (250 + 100 m, IV+). Po nekaj dneh počitka, je želja po plezanju spet narasla in z Žigo sva se odpravila v S steno Travnika. Že s poti izpod Slemena sva opazila, da je najina zamišlena linija precej mokra. Še dobro, da sem imel od tečaja nekaj dodatnih skic različnih smeri na telefonu, tako da sva lahko hitro izbrala alternativo. Odločila sva se za mojstrovino Kneza – Svečo (850m, VI+). Smer ponuja kompaktno skalo, odlične prehode in izstopi točno na špici hriba.

Čeprav precej pozno, se je vplezavanje končalo. Kako dobro sem dejansko vplezan pa se bo kot vedno, pokazalo šele ob plezanju kakšne bolj resne smeri.

Zgodaj zjutraj sva se Goran in jaz napotila proti Vipavi. Nekako sva se dogovorila, da ponoviva smeri, ki smo jih preplezali s svojimi mentorji (za prvo samostojno plezarijo malo bolj znane). Po prvi preplezani smeri se je pokazalo, da je naveza lepo sinhronizirana. 🙂 V steni sva bila povsem sama, le nekaj feratarjev se je na vsake toliko prikazalo izza kakega drevesa. Sonce in vročina sta nas dohitela, ko sva preplezala polovico druge smeri, tako, da sva nekako zaobšla najhujši val. Parkrat so nam na pomoč priskočile tudi kače različnih vrst in oblik.(OPOZORILO: Bodite previdni, kač je OGROMNO!). V daljavi so se slišali tudi poki SV. Dan sva zaključila v gostilni s sočno limonado. 🙂

V nedeljo sva z Urbanom plezala Steber revežev v Veliki Mojstrovki. Na dostopu je potrebno prečiti manjše snežišče, v smeri pa snega ni več. Po dobri uri prideva pod steno, kjer vidiva, da sta s plezanjem pričeli ravno že dve navezi. To pomeni uro čakanja, ki sva jo izkoristila za malico. Kljub zgodnjem vstajanju vstopiva v smer šele okoli 11. ure. Prvi cug je bil še moker in kljub prijetnim temperaturam me je spet zanohtalo. Na štantu se odločiva, da se bova razvezala in lažji svet nadaljevala brez štrika, saj sva želela pridobiti nekaj na času. Po dobrih 100 metrih se zopet naveževa in zaman iščeva štant oziroma nadaljevanje smeri. Končno najdeva en klin, urediva sidrišče in nadaljujeva s plezanjem po dokaj krušljivi plati ter dohitiva navezo pred nama (AO Radovljica). Ne preostane nama drugega, kot da čakava, da bosta odšla naprej. Sledilo je poplezavanje po prečki v desno, tako da sva verjetno splezala težjo desno varianto po platah (V-). Sledila sva navezi iz Radovljice, ko naju kar naenkrat vprašata, če midva veva, kdaj moramo zaviti levo v prečko. Bili smo na štantu z dvema rdečima klinoma, ko se spomnim, da sem prebrala, da tu ne smeš zgrešit. Nam nami je bila lepa zajeda in suvereno plezamo naprej. Pridemo do nabitega štanta, v njem pa trije prusiki – verjetno smo falili. Po telefonu iščem shranjen opis, in ja – pri rdečih klinih je potrebno zaviti levo v prečko in ne naravnost v zajedo. Sledi abzajl in nadaljevanje smeri. Po res dolgi in lepi prečki sledi še en detajl smeri, ki pa je dobro nabit – v njem je tudi zagozden frend in pa dva relativno nova kompleta. Še trije lažji cugi do vrha in okoli pol 8h smo na vrhu. Hitro pospravimo stvari, Radovljičana jo odkorakata hitro proti Vršiču, midva pa tudi kolikor hitro dajo moja kolena za njima. Do avta prispeva ravno dovolj zgodaj, da sva v Erjavčevi še dobila nekaj za pogasit žejo 😉 .

Smer je lepa, mestoma krušljiva in kljub povprečni oceni IV+ po mojem mnenju na nekaj delih kar konkretna. V spodnjem delu je manj nabita in pri večini štantov je potrebno zabiti klin ali pa sam urediti sidrišče. Lahko pa potrdiva, da se v smeri hitro zgubiš 😉 .