Kilnprein

Nov vikend je prinesel novo turno smuko in podobno kot zadnjič, smo tudi tokrat zelo natančno spremljali vse mogoče modele, prognoze, realnočasovne analize, spletne kamere in še kaj. Na koncu pa smo še najbolj obetavne informacije dobili kar po telefonu in v soboto zvečer smo za cilj določili Kilnprein nad Turrachom.

Uro odhoda smo tokrat nastavili na 6.00 tako, da smo bili na izhodišču, ki je poleg parkirišča ob gasilnem domu, dokaj zgodaj, kar je seveda pomenilo, da je bilo precej hladno. Od -15 do -12 stopinj smo namerili. Odvisno od znamke avtomobila.

Ko smo se opremili, oblekli in prešteli, smo se po cesti v zmernem tempu povzpeli do manjše planine, kjer smo naredili prvi krajši postanek, nato pa nadaljevali do zatrepa doline na sedlo, od tam pa na vrh, ki leži na 2408 metrih nadmorske višine.

Vršna piramida ponuja dobrih 400 višinskih metrov odlične smuke tako, da smo prav vsi lahko narisali svoje čačke. Nekateri smo za umetniški vtis dodali še vejice in pike. Spodnjih 500 višincev pa je namenjenih iskanju “najlepše” poti skozi smrekov gozd in smuku po cesti, ki nas je pripeljala do izhodišča.

Analiza v baru na Turracher Höhe je pokazala, da smo v petih urah opravili nekaj čez 1000 višinskih metrov, prevozili 16 km in spregovorili nekaj čez 15000 besed 😉

V turi smo tokrat namesto vas uživali; Janž, Nanika, Grega, Pero, Eva, Branka, Mare, Tina, Mark, Nataša, Aljoša in Nastja, ki pa je bila čisto v svojem ledenem kraljestvu na Kornnocku.

Ojstrc – Hochobir

Po sobotni vodni avanturi, kjer smo vsak na svojem koncu iskali sneg, smo si za nedeljo zaželeli nekaj puhastega pod smučmi. Zato smo tako kot zadnja leta, v kriznih trenutkih prepustili odločitev Petru in se nismo preveč obremenjevali, v katero smer bomo šli in kdo se nam bo pridružil.

Ob sedmih zjutraj smo se pred ferajnom zbrali Nanika, Peter, Janž in Aljoša. Po kratki debati smo se strinjali, da gremo pogledat na Obirsko, kjer je po napovedih zapadlo največ snega. Cilj ture je bila 2139 m visoka gora Ojstrc oziroma Hochobir.

Okoli devete ure smo prispeli na parkirišče nad obirsko faro, kjer smo srečali tri člane Alpinističnega odseka Varaždin, ki so enako kot mi vse upe položili v goro, do vrha katere nas je ločilo slabih 1300 višincev in dobrih 10 kilometrov.

Cesta, ki pelje na Obir je bila zjutraj ralho zasnežena, le eno vozilo je kljub prepovedi peljalo do Obiralmhütte in nam tako deloma olajšalo pot navzgor. Po dveh urah in pol hoje, smo prispeli do Kapelške koče, kjer smo naredili krajši okrepčilni postanek, spregovorili nekaj besed s kolegi iz Hrvaške in skupaj nadaljevali pot proti vrhu, ki pa se je med tem ovil v oblake, iz katerih je začelo snežiti. Slabih 300 višincev so bile razmere še lepe in prijazne, nato pa smo prišli do točke, ko so veter, megla in sneg tako zmanjšali vidljivost, da smo lahko cilj dosegli samo skupaj in s pomočjo GPS navigacije, ki nam je pomagala tudi pri spustu, saj je veter naše sledi sproti odnašal.

Ko smo prišli iz megle, smo do koče lahko uživali v novozapadlem pršiču in naredili nekaj lepih zavojev med smrekami ter čez planino do koče, od tam pa po cesti do izhodišča.

Turo smo skupaj s postanki opravili v šestih urah, in ker na turo nismo šli zato da bi shujšali, smo si pri zelo gostoljubnih in prijaznih domačinih Železne Kaple v Tržni gostilni privoščili okusno večerjo in zelo dobro pivo.

Zagotovo v te kraje še pridemo!

Klemen Volontar (1962 – 2022)

Z žalostjo sporočamo da je po kratki in hudi bolezni umrl naš član Klemen Volontar. Kot gorski reševalec, inštruktor, vodnik lavinskega psa, alpinist, alpinistični inštruktor, planinski vodnik PZS, planinski vodnik z mednarodno licenco, predavatelj, strokovnjak za sneg in plazove, dolgoletni predsednik komisije za reševanje izpod plazov pri GRZS, član AO Jesenice, član postaje GRS Jesenice in član Planinskega društva Jesenice je povsod pustil močan pečat.

SPIGOLO DEL GLEMINE

Napisala: Renata

Izpred leškega Lidla proti Italiji, naprej do Furlanije, smo se v ponedeljek po dobri uri in pol vožnje pripeljali v simpatično mestece Gemono. Do stene nas je ločilo cca 15 minut hoje, najprej skozi mesto, nato po uhojeni poti za katedralo Gemona del Friuli.

Spigolo Ovest (250 m) je smer v Monte Glemine, ki med Furlani predstavlja nekakšen uvod v alpinizem. Za Furlane velja, da ne moreš biti »pravi Furlan«, če se tako ali drugače ne povzpneš na Glemine.

Zaradi nizke nadmorske višine je plezanje mogoče čez celo leto. Smer poteka po skalnem pasu (skala: generalmente buona) sredi gostega rastlinja, ki pa sploh ni moteče. Sidrišča so urejena, opremljenost smeri pa je skopa, najde se kak svedrovec in klin. »Normalka« je ocenjena s III do IV+, za popestritev plezanja in orientacije pa obstajata pa še lažja (III+) in težja (V) varianta.

V navezi smo bili trije – Raf je vso zadevo vodil, zadaj sva uživali Maja in Renata. Ob vstopu je bila smer še v senci, temperature še normalne. Bolj, ko smo se bližali vrhu, bolj nas peklo sonce.

Sledil je hiter sestop po uhojeni mestoma z vrvjo zavarovani poti in – ja – ostalo nam je še toliko časa, da smo spili, kar nam po turi pripada.

Hvala Maji in Rafu.

Sunce žarko ali Karnija čez praznike

Na zadnjih treh sidriščih nisva z Janžem niti govorila več. V soboto je sonce peklo kot pri norcih. Za nama je bilo dobrih 600m stene in pet ur praženja. In to na pragu novembra. Neverjetno. Čutare so bile prazne. Napis na skali “uscita seconda” je bil preveč vabljiv. Še kletvica v stilu “Sunce žarko da ti…”in že sva se znašla na markirani poti v dolino. Čakalo naju je še kar nekaj vročega sestopa in tik pred avtomobilom sem razmišljal, da sem tako žejen, da mi niti pivo ne paše več. Škoda, bila sva zgodnja, plezala kar hitro, a na tako vročino konec oktobra v južni steni nisva računala.

V nedeljo sva se v te iste konce odpravila s Saro. Pripeljala sva se do planine Pramosio, od tam pa do uro hoda oddaljene stene Parete di Avostanis. Steno sem pred leti obiskal z Janžem in Markotom. V res idiličnem okolju ob istoimenskem jezeru na 2000 metrih smo bili takrat popolnoma sami. Skala je super, v steni skoraj 100 športnoplezalnih smeri, a svedrovci so bili stari in precej narazen ter sidrišča rjasta. V nedeljo je bilo tam plezalcev več deset. Nasmehi goloprsih plezalcev in mičnih plezalk s psički in sončnimi očali so se bleščali tako, kot popolnoma novi svedrovci in sidrišča. “Aha” sem si mislil. “To je torej razlog za tako velik obisk. Popolnoma renovirano plezališče”. No, midva s Saro sva se odpravila plezat v eno redkih večraztežajk, ki potekajo čez celo steno. Plezala sva smer Via De Infanti (130m, 4c). Smer izstopi na staro vojaško mulatjero, od tam sva se v dobre pol ure vzpela na Creto di Timau (2218m). Goro z lepim razgledom, ki obvladuje severno stran mesteca Timau. In tam me je zopet zbodel v oči- Gamspitz, gora z 900 metrsko steno, ki naju je prejšnji dan tako izžela. Bo treba tja še enkrat…

Avgusta leta 1993 sva z legendarnim jeseniškim plezalcem Benjaminom Ravnikom plezala smer Krivic Cedilnik v Široki Peči. Na predvečer vzpona sem v plezalnem vodniku Igorja Mezgeca, Martuljek prebral sledeče:”…dokončala sta smer tako, da sta se čez nekaj let spustila z vrha in nadaljevala tam, kjer sta prvič nehala-za taka dva gamsa malce nenavaden način. Če Borota vprašaš zakaj tako, se ta samo zvito zareži in prizna , da je spodaj eno čudno mesto, pa družina in otroci…”. strah me je bilo takrat tistega vzpona, a Bendžo je suvereno opravil s težavami. No, midva z Janžem nisva taka gamsa in tudi spodaj v najini smeri ni nobenega čudnega mesta, a ponovno kolovratiti čez spodnjih 600 m stene se nama ni dalo. Raje sva malo popraznovala noč čarovnic, zjutraj malo dlje spala in se še tretjič v štirih dneh odpeljala v mestece Timau (saj ni daleč, 20 km več kot ima Ljubljančan na Vršič). V pogovornem tempu sva prispela na mesto, kjer sva pred dvema dnevoma zapustila steno, splezala še zadnje 4 raztežaje in 200 m lažjega grebena, ter tako preplezala smer na malce nenavaden način. Bo že še priložnost, da jo spraviva v žep v enem kosu, sedaj ko poznava njene skrivnosti…

Via Attrezzata v Gamspitz je zanimiva smer. Leta 1984 so jo člani CAI di Ravascletto s pomočjo brigade Alpina Julija opremili z betoniranimi klini, ki se jih običajno uporablja na feratah (na srečo se tak način opremljanja smeri ni širil dalje in je to edina, meni znana, na tak način opremljena smer. A pozor, pisalo se je leto 1984…). Le ti so na mestih, ki ne presegajo IV+ težavnosti nameščeni precej narazen in služijo vmesnim varovalom med plezanjem. Na dveh, treh mestih, kjer težavnost doseže spodnjo šesto stopnjo, pa dovolj skupaj, da lahko služijo tudi kot oprimek ali stop. Kljub temu niso moteči, tudi če želite smer preplezati prosto. Na varovališčih so dodani tudi novi svedrovci. Vstop v smer je že po 20 minutah hoje nad mestecem Timau, plezati začneš že praktično v gozdu. Vegetacije je obilo, a ni moteča, skala kompaktna in hrapava. Čar smeri je njena dolžina. Skupaj jo je za 900m, s številnimi prečnicami. Če ne vlečeš “štajerca” in se v strmem gozdu v spodnji tretjini ne razvežeš, lahko v tej smeri potegneš blizu 30 raztežajev, kar pa se ob kratkem dnevu hitro zavleče v noč. Pa še sestop ni ravno za z rokami v varžetu. Smer sicer ponuja dva naravna izstopa na bližnjo označeno pot. Birt v krčmi Casetta In Canada pod Plockenpassom, od koder je lep razgled na omenjeno steno pravi, da se vsako leto v tej smeri dogaja marsikaj….