Kategorija: Obvestila

Popoldansko delo na terenu sem danes pokombiniral z večernim vzponom na Mojstrovko. Namen je bil sicer zganjat malo romantike ob sončnem zahodu, a je ravno nad Mojstrovke jugozahodnik zvečer prignal meglo. Smučarija je bila pa vseeno krasna, zato sem se zapeljal v Drevesnico. Se še splača, saj ni treba snemat smuči.

Tokrat končno v koluar. Za Gorazdom in Miranim ob 6:30 štart od vozila. Pri domu v Tamarju smo nadeli smuči in do vstopa v ozebnik s smučmi in psi. Nprej peš z derezami in cepinom,snežna podlaga trda.Gorazd jo je mahnil še na veliki Ozebnik in suvereno odsmučal z vrha. Vrhni del ozebnika je bil že lepo odjenan, sredina ozebnika trda, spodaj pa tudi lepo odjenano. Po sredini ozabnika je nekaj kamenja in jarek. Tudi iz sten Jalovca je že fajn letelo, zato za vzpon priporočam zgodnjo uro. Turo zaključili ob hladnem pivcu v Tamarju.

V Vratih se nas je zopet zbralo lepo število udeležencev memoriala ponesrečenim Mojstranškim reševalcem. Ob 7 smo se odpravili proti Luknji. Sneg se začne malo nad spomenikom padlim v gorah. Začetek tekmovanja ob 10:00 uri z Luknje. Smuka v dolino je bila v redu. Na plazu pod severno steno je že malo kamenja. S smučmi se pripelješ skoraj do spomenika.  Udeleženci: Stanka, Mateja, Andrej, Igor, Boris, Aleš in jaz.

Danes sem na Mojstrovko krenil v smeri NŠG ( tam je Majda obrnila ), nato pa z grebena levo direktno navzgor. Prva grapa mi ni dišala, ker je bilo precej spihano ( tudi ledeno ), zato sem se namenil bolj desno. Ne vem, če je to ta, ki jo je pred približno 2 tedni smučal Benjamin ( Pozabljena smer ), ampak sledi štamfanja so bile vidne. Na vrhu je bilo treba sesti, da me veter ni prekucnil.

Smučal sem v Drevesnico, kjer se smučarija zaključi v ruševju. Nato pa peš na cesto kjer sem počakal na taksi, ki je peljal do Erjavčeve na hidracijo.

Pred nekaj dnevi sem napisal, da bo snega še za nekaj časa, a se smučarija od avta do avta na Vršiču na žalost zaključuje.

Za prvi maj sva se v upanju da so se vremenarji zmotili z Neli napotila v Omiš. Nastanila sva se v kampu Lisičina, ki je odličen plezalcu(in študentskemu žepu) prijazen kamp. V kampu je plezališče, do najbližje stene je 5 minut dostopa.

Prve dva dneva je vsako noč deževalo, zato sva izbirala bolj suhe južne stene in malo frikala.Zlezla sva Skriveno slato v komornjaku in Canadair ter Forma Piva v Stomorici. Predvsem zadnja preseneti z precej pokonc cugi in težkimi detajli za oceno.

Naslednji dan naju je med ogrevanjem v plezališču napralo zato sva se odločila za dan pavze. Ampak kasneje, ko se je zjasnilo nisem zdržal v kampu, zato sem šel malo plezat. Najprej sem bolj kot ne po pomoti soliral prvenstveno smer, ki sem jo glede na grmovje na eni polici poimenoval Grinšpon(V/IV 120m). Sem pa v smer zašel, potem, ko sem iskal obvoz čez mokro plato v prvotno izbrani smeri. Kasnej sem splezal še popoldansko, ki je lepa smer, ki išče težave.

V sredo sva spet frikala, jaz sem bil utrujen od prejšnjega večera, zato sem malo poplezaval, izkazala se je Neli, ki je splezala svojo prvo 6c+.

Plezala sva še v petek, nad kampom sva pred odhodom domov zlezla Ostrino. Lepa smer, kazita jo le dve goščavi. Ena na prvem štantu in ena v zadnjem raztežaju.eč plezanja, kot pa je izgledalo ob pogledu na vremensko napoved.