Kategorija: Obvestila

V torek sva se z Juretom odpravila v Paklenico. Že prvi dan naju je pričakalo čudovito vreme, zato nisva nič oklevala in se takoj po namestitvi pri Marinu odpravila v steno. Splezala sva Šaleško smer in Danajo. Naslednji dan sva se odpravila v Mosoraško smer v Aniča kuku, popoldne je sledilo frikanje v kanjonu. V četrtek je zjutraj deževalo, zato sva se šele popoldne odpravila v kanjon. Po plezanju v krajših smereh sva videla, da je skala popolnoma suha, zato sva splezala še smer Karamara sweet temtations. Zadnji dan pa sva se odpravila v smer Juha, ki je prava lepotica v tem predelu stene. Smer popestrita dva poštena previska, ki sta kar konkretna VI+. Tko, da za mano je par čudovitih dni dopusta, ki pa so me tudi precej otrudili.  1.dan Šaleška V+ 130m Danaja V/V+ 100m 2.dan Mosoraška IV-V/VI 350m 3.dan Karamara sweet temtations VII- 120m 4. dan Juha VI-/VI+ 280m

Prejšnji teden sem se udeležil tabora po okriljem KA. Tabor naj bi bil v Courmayerju a smo se prestavili v Orco zaradi mrzlega in nestabilnega vremena.

Odločitev se je izkazala za pravilno, plezali smo vsak dan, kljub mrazu, megli in vetru.
Granit je še vedno oster, frendi primejo kot je treba, edino za strehe bo treba začet doma zgibe delat.

1 2 ►

V nedeljo smo Metod, Sašo, Miha in jaz izkoristili lepo vremensko napoved in splezali smer, ki so jo prvi obdelali Nemci. “Jan in njegov cimer” pa sta pogruntala varianto kako se iz nje pride ven preden postane Dolga Nemška.

Hvala Manci, ki nam je s svojim prispevkom dala malček nasvetov kako si plezanje olajšati. Nismo pa bili hvaležni vojski pred nami, ki nam je nad glave prožila granate in šrapnele. No, za kakšen nepredviden izstrelek smo poskrbeli tudi sami, a se je več ali manj srečno izšlo.

Če povzamem je to lepa smer, ki nudi vsakega malo. Plezanje v platah, pa kaminih, malček previsa, previdno tipanje naloženega, sprehod po šodru, sončenje, pa še kaj bi se našlo. Naslednjič bi rad videl še kako zgleda dodatek, ki pripelje na Kugyjevo polico.

V Vratih smo pri obvezni hidraciji in lizanju ran bili soglasni, da smo preživeli lep dan. Število idej za naslednjo turo pa je raslo premo sorazmerno času oskrbe prijazne natakarice v Aljaževem domu.

Danes smo jo z Draženom in z Robijem iz AO Tržič mahnili v tako imenovano Kramarco. Sama smer je znana po svoji podrtosti, meni je kljub temu ostala v lepem spominu. Pri Storžiču je bil zame res že čas tudi za kakšen tak spomin. Na samih vrhovih kaj več od poslušanje himne nad Pokljuko še nisem doživela, no danes smo se zadnje metre vzpenjali ob poslušanju cerkvenih pesmi in molitev in prišli ravno na mašo. Sestopili smo čez Škarjev rob, prijetno turo pa zaključili z analizo v domu.
p.s. ker albumov tukaj še vedno ne znam delat, samo ena slika z vrha 😉

Do nedavnega meni popolnoma neznani kup rdečkastega peska in kamenja nekje v južnem ostenju Planjave, ki se imenuje Rdeči kup, mi je od sobote dobro ostal v spominu. Z Rokom in Anžetom smo dostopili po grapi Levo od Rdečega kupa, kjer smo z izjemo dveh lažjih skokov štirice na začetku, poplezavali po lahkem terenu. Sicer naj bi se do Rdečega kupa dalo dostopiti tudi po Grapi za Rdečim kupom, ki pa ima nekoliko težji skok, poleg tega je letos v njej še veliko snega. Na prvi pogled zgleda greben Rdečega kupa popolnoma nepreplezljiv. Prepadi na vse strani, nikamor za stopit, drobljiva skala, ki se kar melje pod prsti. Tako je bil tudi občutek med plezanjem na vrh precej klavrn. Odličen klin se nahaja na vrhu grebena tik nad oknom, tako da je možen tudi spust do okna. Turo smo nato nadaljevali po isti smeri do vrha stene, kjer smo po Severozahodnem grebenu, ki kar puhti od klinov, odšli do vrha Planjave.