Kategorija: Obvestila

Neretva climbing 2014

Kmalu  po oktobrskem taboru »Glavno da se klajba«  (glej prispevek AO Jesenice, Mare), sva se spet vrnila v toplejše kraje.  Letina oljk je letos bolj klavrna, zato sva si z Lidijo privoščila malo več raziskovanja in plezanja. Načrt je bil preplezati nekaj novega.

Nameravala sva še obiskati plezališče »Vrt ciklama«, na sotočju reke Drežnice in Neretve,  SZ od Mostarja v BiH. Tam je okoli 50  navrtanih smeri,  vendar nama je zmanjkalo časa.

Najprej sva obiskala steno Male Rujnice nad reko Neretvo. Na izhodišče se pripeljemo po lokalni cesti iz Ploč proti Desnam, ali iz Metkovića čez Kulo Norinsko proti Desnam.  Avto pustimo na »parkirišču« ob cesti in jo mahnemo  po na novo pogozdenem terenu naravnost proti najvišjem delu stene Male Rujnice. Ta je v plezalskem smislu skromne višine, približno 120 m, vendar je plezanje lepo, skala večinoma zelo kompaktna, plošče razčlenjene, previsi pa ne prehudi. O razgledu z vrha stene na delto reke Neretve in območje južne Dalmacije ne gre izgubljati besed, ta je naravnost fantastičen. Težko si je predstavljati, da skisani možgani energetskih in političnih veljakov »Lipe naše« nameravajo v ta okolje umestiti termo-elektrarno Ploče na premog in ga tako skupaj z njegovimi prebivalci za vedno uničit.

V steni Male Rujnice sva 27.10.2014 splezala dve prvenstveni smeri.

1. Mandarina, IV+/III-IV, 120m. Smer vstopi približno 10 m levo od izrazitega stebra v najvišjem delu stene. Na višini 3 m sva v sončni uri pustila rdeč prusik. Od njega malo višje in po lahki rampi desno gor pod manjši previs, kjer sva pustila profilni klin. Čez previs IV+ nadaljujemo po izrazitem razu ter ploščah na varovališče – sončna ura. Od tu malo lažjega sveta čez plošče v desno na raz IV-, do varovališča na drevesu. Od tu naravnost gor po ploščah bogatimi s prijemi in nato po poči IV+ na vrh stene.  V prvem raztežaju bi bilo dobro, zaradi varnejšega plezanja, očistit nekaj manjših skal in en majav balvan.
2. Zelena energija, V+/IV-V, 110m. Vstop je pri beli skali in pogorelem drevesu, približno 40 m desno od smeri Mandarina . Na višini 4 m sva v sončni uri pustila rumen prusik. Plezamo naravnost gor po ploščah V-, nato po gredini v desno na varovališče na drevesu. Vmesno varovanje se da lepo urejat s frendi in sončnimi urami. Od tu nadaljujemo naravnost gor, nato po kosmati polici v desno pod previse V+, s čudovito skalo, kjer sva pustila dva profilna klina – tržičana.  Raztežaj zaključiš pod rahlo previsno 10 m steno, s počjo po sredini. Varovališče zopet urediš na drevesu. Od tu previsno steno obvoziš po desni, kjer v lepem plezanju III/IV izstopiš malo pod vrh stene. Smer krasi izredno kvalitetna skala in čudovito plezanje.   Sestop za obe smeri; Z vrha nadaljujemo v smeri zahoda, poiščemo poraščen žleb na levi strani. Po njem navzdol max. II, dokler ne pridemo do skoka. Tu naredimo en spust po vrvi, približno 45 m do podnožja stene.

Steno Vitra nad Zaostrogom poznava že od leta 2012, ko sva tam preplezala prvenstveno smer Prvo maslinovo ulje.

30.10. letos pa sva v levem oz. zahodnem delu stene, ki je višji in bolj pokonci splezala novo smer.

1. Jerebica, V+/IV-V, 335 m. V smer vstopimo na najnižjem delu stene. Po polički levo od izrazitega grma bršljana pridemo pod previs, kjer sva pustila  rdeče pobarvan klin jeseničan. Nadaljujemo mimo naloženega balvana in drevesa naravnost po razu in ploščah V, na varovališče na drevesu. Od tu naravnost gor in nato desno na varovališče na večje drevo. V prvih dveh raztežajih je kvaliteta skale večkrat načela psiho.  Od drevesa levo v ploščo in nato poraščen in pokončen žleb in desno na varovališče na drevesu. Meter levo od njega sva pustila klin jeseničan. Od tu rahlo levo in po logični liniji čez dva previsa V+ v zajedo rahlo desno in gor na naloženo gredino na varovališče na drevesu. Nadaljujemo za celo dolžino vrvi 60 m naravnost gor po logični liniji, kjer se izmenjujejo zajede, manjši previsi in plošče, do od deleč opaznega manjšega stolpa na razu in mimo njega po poči do varovališča na drevesu. Od tu levo v plošče, mimo dveh dreves in zopet v desno po razčlenjenem terenu za celotno dolžino vrvi 60m. Zadnji 7. raztežaj sva potegnila prav tako naravnost gor po logični liniji do lažjega sveta, kjer sva se razvezala. Od tu je še 15 min hoje do sedla, kjer na jug  poteka sestop po poraščenem žlebu. Za smer je značilna slaba skala v prvih dveh raztežajih in izdelava vseh varovališč na drevesih.

Zadnji plezalni dan sva preživela v plezališču v Kleku, ki se nahaja nad magistralno cesto na samem uvozu v mesto. Za enkrat premore 8 smeri, dolžine od 15 do 25 m, najtežja izstopa z oceno okoli 6b. Skala je za enkrat  zelo groba, kar ni čudno, saj je plezališče popolnoma novo. Za informacije glede plezališča se zahvaljujeva lokalnem HGSS mojstru Jadranu, ki nama je dal ustrezne informacije.

V nedeljo smo Gorazd, Laci, Miha, Štefan in jaz izkoristili dobro vremensko napoved za vzpon na Dolkovo špico po JV razu. V opisu piše, da je to tura, ki spada med šodrovske klasike in nikakor ne sme manjkati na meniju pravih šodrovcev. Z opisom se popolnoma strinjam. Čudovita tura v kateri je vsakega po malem. Šodra, skal, trav in snega, a če jo popestri še Jan Železný z izbranim metom palice res ne manjka nič.

Gor in dol gredoč smo še pogledali v Bivak IV. Tam je nekaj dni bivala skupina, ki je ob našem prihodu ob opremi pustila dvo in štirinožni čuvajki. Upam, da bodo plastenke in nekaj opreme, ki je tam ležala našle pot v dolino.

Naj na koncu poudarim, da smo preživeli čudovit dan? Ma ne, ni potrebe 🙂

Z Neli sva šla za vikend plezat v Grazer Bergland. V soboto sva plezala v levem delu stene Breitewanda, smer Schwobnblick (8, 100m). Smer ima malo daljši dostop po soncu in je prijetna s hitrim sestopom (abzajli). Na žalost je malo zmanjkalo za prosto ponovitev, gre pa za 3 težke gibe v gladki plati. Ker pa je bil plan plezat čim več sva raje pohitela in ni bilo časa in volje za ponoven poizkus. Popoldne pa sva malo bolj desno plezala še smer Die Glorreichen 7 (7, 200m), ki je zalo lepa, edino velike police malo motijo. Sonce naju je precej izzželo, za normalbno plezanje je bilo precej prevroče.

Drugi dan sva šla iz parkirišča malo bolj v breg, v Rotewand. Začela sva s smerjo Fur alten Manner (7-, 220m), ki naju je presenetila z konstantno težkimi raztežaji in kar veliko naklonino. Tudi ta dan je bilo prevroče, zato sva malo zmanjšala načrte in popoldne preplezala še smer Draufgabe (5-, 110m), ki pa je ne priporočam,ker sploh ne poteka v steni ampak prek nekih skokov v ne preveč strmem svetu.

Za zadnji dan pa sva si izbrala sme Jagersteig (7+, 230m). Smer je sicer spodaj precej posiljena prek nekih plošč, a je plezanje lepo, tako da to ne moti preveč. V zgornjem delu pa smer poteka preko zelo lepih plošč. Na koncu mi sicer ni bilo čisto jasno, kako bi smer preplezal prosto, zadnji gib je namreč zelo čuden, neki masten umetnjak in nič drugega.

Plan je bil sicer potovanje podaljšat še za nekaj dni, a sva se zaradi neurij premislila in malo prej prišla domov.

“Penjačice i penjači” Katarina, Lidija, Majda, Božo, Mare in Rok smo bili na taboru Glavno da se klajmba v Biokovem.

Splezali smo: Lidija in Božo v M. Borovcu klasiko Direktni smjer V. težavnostne stopnje, Dalmatinski san 6a+ v steni Bukovca in Sjećaš li se Dolly Bell 6a+ v grebenu Crna draga v Drašnicah, Katarina in Rok sta splezala Lepo deklico (spodaj sicer neko levo varianto), Superpanoramico 6a in La schiena della balena 6a vse v M. Borovcu, Majda in jaz pa Superpanoramico 6a in Lepo deklico V+ v M. Borovcu in Perlo Adriatiko 6a v grebenu Crna draga v Drašnicah.

Skrajšani komentarji smeri so: Direktni smjer – v zgornjem delu sta bila zanimiva širok in lep kamin ter izpostavljena plošča. V smeri so trije klini, če jim lahko tako rečemo,se pa da veliko varovat z zatiči in frendi, zato smer toplo priporočava. Dalmatinski san – kljub temu, da nekateri plezalci pravijo, da je previsoko ocenjena, se s tem le delno strinjam. Mogoče res ni trda 6b, je pa smer dolga, z več zahtevnimi gibi. Meni osebno, pa nisem edini, ki tako meni, je bil najtežji zadnji raztežaj 6a+. Ko misliš, da je že vse hujše za teboj, ugotoviš, da težavnost ne popušča vse do varovališča. Sjećaš li se Dolly Bell – drugi raztežaj je ena sama podrtija, sredi katere je le en kvaliteten svedrovec. Vse ostalo varovanje, kar ti ga uspe postavit tudi ni zanesljivo. Poleg tega plezaš po luskah naslonjenih v gnilo skalo. V drugem delu smeri te čaka detajl 6a+, kjer je skala zopet zelo slaba. Ko se skobacaš čez previs, vse kar lahko držiš je zopet neka gnila luska. Skratka, smer je nevarna in jo resnično odsvetujem za plezanje. Lijepa djevojka – v smeri so skupaj 4 klini a se da varovati s frendi in priročno zelenjavo. Najtežja rastežaja ne popuščata do stojišča, skica pa je zelo revna. A je skala večinoma dobra. Superpanoramica nudi lepo plezanje a je ocena 6a samo v enem detajlu na začetku. Smer je zgledno navrtana. Enako velja za La schieno della baleno s pripombo, da jo je težje najti, ker ni bilo pametnega opisa dostopa. Perla Adriatika si zasluži precej podoben opis kot 1. del smeri Sjećaš li se Dolly Bell. Najtežji rastežaj ima na srečo dobro skalo, ostalo pa tako tako. Nisva podaljšala v Dolly ampak v treh spustih prišla na melišče ( lahko bi bil kakšen več ali manj odvisno od dolžine vrvi in katero drevo si izbereš ).

Pohvala organizatorjem za postrežbo ( posebno roštilj nas je navdušil ), predavanje pa smo na žalost zamudili. Družba prijetna in zgovorna, končni vtis pa kar kliče po ponovni udeležbi. Edina težava, da ni bilo večje udeležbe je mogoče oddaljenost, a za užitke je treba tudi malček potrpeti.