Skrajni severozahod Sicilije je poznana plezalna destinacija, ki jo je že obiskalo kar nekaj članov našega odseka, zato sva s Saro opremljena z informacijami in Gregovim vodničkom približno vedela, kaj naju čaka v plezalnem smislu. Tri kilometrski zid ob obali Tirenskega morja imenovan Scogliera di Salinella z množico športnoplezalnih smeri, Monte in Pizzo Monaco s svojima več stometrskima stenama, ter množica plezališč v okolici mesteca Custonaci in Castelluzzo, ki ponujajo prvovrstno skalo. Ta čvrsti apnenec (pravzaprav gre že za njegovo preobraženo obliko, zato so v okolici pogosti kamnolomi marmorja) in njegova neverjetna razčlenjenost, te ob prvem stiku enostavno navduši. Plezalne razmere v začetku novembra so bile ugodne, lažji in bližji sektorji kar obiskani, v bolj oddaljenih si srečal le navezo ali dve, morje ravno prav osvežilno za razgrete mišice po plezalnem dnevu…
Vsak plezalni dopust je najboljši, a so malenkosti, ki ga včasih naredijo še boljšega. Tokrat je bila to lokacija najine hiške sredi razvalin gospodarskih poslopij, v katere nezadržno sili dišeča sicilijanska makija. Umaknjena v hribe, z razgledom na oljčne gaje mesteca Castelluzo, zaliv Sv. Margerite in postavni stožec Monte Cofana, sva uživala v razgledih in trenutkih prebujajočega se dneva ter v dolgih novembrskih večerih in to – kakšna svoboda- brez wi-fi-ja, z le slabotnim signalom na strehi prebivališča.
(***) Sicilija je bila njega dni ena najbogatejših italijanskih pokrajin, v določenih obdobjih pa zaradi političnih trenj in nerazvitega gospodarstva tudi na robu revščine s precejšnjim odlivom prebivalstva v razvitejše dele sveta in seveda predvsem v ZDA. Roman z naslovom Rajnki Matija Pascal, sicilijanskega pisatelja in nobelovca Luigija Pirandella pripoveduje o glavnem junaku, ki se v stiski odloči zapustiti rodno Sicilijo in pred upniki, neljubečo ženo in nasilno taščo, z nekaj lirami v žepu, ubežati v obljubljeno Ameriko. Z oddaljevanjem od rodne grude plahni tudi njegovo upanje na boljše življenje v tujini. Z zadnjimi lirami vstopi v igralnico na severu Italije in ker mu je bila tisti večer sreča mila, priigra ravno tolikšno vsoto, da bi lahko doma poplačal dolgove in začel novo življenje. A na povratku na vlaku, kaki dve postaji pred domačim krajem, v lokalnem časniku prebere svojo osmrtnico. V bližini njegovega mlina, ki so ga zasegli rubežniki, so namreč nekaj tednov po njegovem izginotju odkrili razpadajoče truplo, ga zmotno povezali z glavnim junakom in tako se je Matiji Pascalu ponudila nova priložnost, novo življenje…. Če vas zanima kako se počuti človek, ki je “mrtev za življenje in živ za smrt” priporočam branje omenjene knjige na strehi kake sicilijanske domačije ob spremljavi kapljice avtohtone Nero d’Avole, pa tudi Birra Messina s ščepcem soli ni slaba.
