Kategorija: Obvestila

Prejšnji teden sem končnbo našel nekaj časa za plezanje. Po dveh dneh frikanja pod golico in na vršiču, sem se v ponedeljek zvečez z radovljiško družbo odpravil v Dolomite.

Šotore smo postavili na parkplacu pod cinami. Prvi dan sva z Mrakom plezala Demuth kante v zahodni cini. Lepa smer, razen enega cuga ni pretežka. Večinoma slediš lepim platam. Detajl je streha na sredini smeri, kjer pa je nekaj več klinov. Sestop z vrha se vleče, saj precej hodiš levo-desno po policah.

Drugi dan sva si zaželela nekaj bolj konstatnega, zato sva šla plezat Cassinovo smer v najmanjšo cino. Smer je težja kot sva pričakovala, poteka po rahlo previsnih platah, občasno so klini malo slabše kvalitete. Najbolj sva bila vesela da smer ne popušča do vrha. Na vrhu sva se strinjala, da je moral biti Cassin rec car in malo funknjen, da se je tu čez zbasal že leta 1934.

Zadnji dan se nam je mudilo domov, zato smo odšli v cinque torri, kjer smo pričakovali da ne bo gužve v četrtek. Naleteli smo pa na vojaške vaje. Vojska je zasedla vse smeri lažje od 7, v nekaterih so bile po 3 naveze. Z Gezzo sva lutala okoli stolpov in nakoncu izbrala smer z najmanj gužve. Plezala sva dibonovo smer v stolpu ki mu ne vem imena. Skala je bila odlična in strma.

V soboto sva z Neli preizkušala luknje v konglomeratnem previsu v plezališču Podrožca, za nedeljo pa si je neli zaželela plezati v vodstvu. Ker je hotela it nekam, kjer nebo pretežko pa da bo dobra skala pa velik varovanja in podobno, sva šla v Sekločevo smer v Debelo peč. Pred nama sta bili že dve navezi, ki pa sta bili bolj pridni pri vstajanju zato se nismo motili. Neli je sicer jamrala nad varovanjem v prvi 4-, kasneje pa je bila bolj zadovoljna, saj je v peticah tudi po 10 klinov na cug. Analiza pri danici je pa pokazala, da se alpinistom še zmeraj ne mudi preveč domov.

Anže je že pred časom predlagal omenjeno smer a se nisem pustil prepričat, ker sem v opisu prebral, da je 2 uri dostopa. No v resnici jih je bilo več, ker sva midva krenila iz Kokre, avto sva pustila pri Suhadolniku.

Tokrat sem popustil, pa sva krenila. Vstop sva našla za spremembo v prvo, smer tudi (manje više, ker v srednjem delu po drnastem svetu lahko lutaš po svoje). Od treh opisov in skic, ki sva jih imela s seboj sva se najbolj zanesla na tistega, ki ga sva ga videla sproti. Razen enega stojišča in treh starih klinov smer ni opremljena – vsaj midva nisva nič našla, ostal pa je en klin, ki ni hotel popustiti niti za centimeter.

Anžetu je žreb namenil po mojem mnenju najlepša dva rastežaja – zborbal jih je suvereno in si zasluži pohvalo.

Vrh so občasno zakrivale meglice, pa sva jo potegnila do koče na enega hladnega. Je prijal, ker je med sestopom žgalo kot pri norcih. A samo do gozda, potem je dan postal lepši, hladnejši.

Jugov steber, 28.6.2015

Sprva nisem nameraval risat skico in pisati opis smeri, ampak glede na to, da skica za to smer ne obstaja, ali ni dostopna plezalski javnosti, sem se odločil, da tako pomagam ponoviteljem  smeri. Z opisom si prislužujem pravico za možnost do nepravilnosti poteka osnovne smeri.

Smer je resna, razen dveh raztežajev neopremljena, kladivo je potrebno dobro vihteti, poke za kline se da zlahka poiskati. Čvrstost skale je solidno dobra.

Smer vstopi po od daleč vidni zajedi, ki jo preplezaš v treh raztežajih. Edino mesto, ki po težavnosti izstopa je manjši prag, katerega premagaš po desni strani. Težavnost ne presega IV stopnje.

Po koncu zajede te čaka znameniti previs pod dvema navzdol obrnjenimi votlinama. Le te vidiš šele ko si čez previs. V previsu sta dva stara klina. Lotiš se ga tako, da najprej plezaš nekaj metrov po manjši plošči v levo, nato v razkoraku čez klina do dveh votlin na stojišče, V+.

Od tu nadaljuješ v levo, po imenitni večji beli plošči. Nekoliko je težaven prestop v levo. Ko v plošči zmanjka oprimkov se prestaviš v zajedo in po njej do stojišča, IV-V. To je prvi od dveh zadostno opremljenih raztežajev.   Še en raztežaj po plošči II-III in si na vrhu rušnate glave.

Od tu  rahlo desno v steno , dva dolga raztežaja po gredini z manjšimi skoki III-IV, najde se kakšen klin in en rušnat  grm. Tako dosežeš strmo steno, pod katero si urediš stojišče. Sledil sem opisu »V naših stenah«, kljub temu da mi je intuicija dejala, da bi bilo lepše in bolj varno po levi čez manjši previs,  mimo zagozde v zajedo. Šel sem po gladki izpostavljeni polički v pokončno plato do previsa,v katerem je bil zabit star klin s prusikom za umik. Klin sem še malo bolj zabil, lotil se previsa prvič, drugič…tretjič. Vse bolj mi je bilo jasno, da tu ne bo šlo, saj nad previsom ni omembe vrednih oprimkov, le gladka strma plošča.  Če je to kakšna varianta, jo odsvetujem. Izkazalo se je, da je bila vrnitev na stojišče pametnejša.

Od tega stojišča pod strmo steno sva nadaljevala »za nosom«. Čez manjši previs na levi, nad njim je še zmeraj lesena zagozda s prusikom, v zajedo in po njej strmo do konca na stojišče, IV-V.  To je drugi od dveh zadostno opremljenih raztežajev.   

Z vrha zajede nadaljuješ po ploščah rahlo v levo III-IV. Dosežeš stojišče nad navzdol visečo ploščo, v kateri je klin. Nad ploščo je krušljiva strma stena. Prečiš levo  po plošči sprva navzdol, nato mimo na videz podrte luske navzgor na naslednje stojišče pred previsnim kotom, III-IV.

Videz krušljivosti  je v resnici solidno čvrsta skala. V začetnem previsu je že prvi star klin, kmalu tudi drugi.  Čez oba previsa, V, v zajedo in po njej naravnost gor, kjer dosežeš melišča tik pod linijo Zahodne zajede.   

Božidar Družijanić in Lidija Režek Družijanič, oba AO Jesenice

Z nekoliko zamude pa vendarle. Raz Mojstrovke sva plezala z Maretam. Začela v dobrih vremenskih pogojih, končala v megli, sodri, dežju. Mokra do jaja. Vse do zadnjega cuga je potekalo ok, ko sva zaradi megle ali bolje po želji še bi plezala 😉 nadaljevala naravnost po stebru ne levo proti kaminski in s tem na iztop smeri. Potem pa je vreme poskrbelo za pestro dogajanje tako, da sva morala naredit abzajl nazaj na hanzovo in sestopila čez greben na Vršič. Z Maretom je vedno poučno in pestro. Kdaj greva? 😉
Teden kasneje pa sva z Zenotom plezala Panoramo v predostenju Kalške gore. Gre za smer Viktorja in Suzane Relja, relativno dolg dostop za smer dolžine 160m. Za dobiti občutek orientacije v smeri,super. Smer postreže z nekaj platami ocene 5/5- in super skalo.
se neki slik….

Pred 70–80 leti se je nekaj vrlih mož odločilo postaviti zasilna zavetišča – bivake – na mesta v naših hribih, kjer ni planinskih koč. S tem so omogočili domačim in tujim hribovcem prijetnejše in varnejše obiskovanje teh odmaknjenih predelov. Kljub strupenemu gorskemu vremenu vsi štirje bivaki, za katere skrbita Alpinistični odsek Jesenice in PD Jesenice, stojijo še danes, torej smo Jeseničani dobro skrbeli zanje in posledično tudi za vse hribovske navdušence, ki so lahko posedeli ob njih ali si jih izbrali za prenočišče. Bivak I, bivak II, bivak III in bivak IV.

Dela z bivaki ni malo. Niti ni malo stroškov. Treba je vzeti pot pod noge in jo s par kilogrami barve, krtačami in čopiči, deskami, žago, žeblji … gristi pošteni 2 uri v breg, nakar lahko cel dan uživaš v brušenju in drgnjenju stare barve in rje, medtem ko pogleduješ v triglavsko, škrlatiško ali špikovo steno. Ali pa je potrebno popraviti ročno odtrgano okno na Štirki, jo odkidati, ker nekdo ni dobro zaprl vrat in so si jo prezebli jarci sposodili za hlev. Včasih je potrebno v dolino znositi napol porabljene in plesnive ostanke hrane, na bivak pa deske za menjavo tal. Te, namenjene za Dvojko, so žal končale v gašperčku, ker je nekoga pač hudo zeblo. In še bi lahko naštevali ….

Kot prostovoljci in ljubitelji narave se trudimo odgovorno in po najboljših močeh skrbeti za zapuščino naših predhodnikov. A vse bolj razočarani ugotavljamo, da skrb za vsaj neškodljivo (če že ne skrbno) ravnanje ni več samoumevna. Nekateri obiskovalci naših gora in tam postavljenih zavetišč so iz nemarnosti ali objestnosti povzročali na bivakih škodo, „svinjali“ v njih in okoli njih, jih uporabljali za hotele, „kujavnike“ … Pa to niso bili le slovanski sorodniki z vzhoda, ki jih radi imamo za dežurne krivce. Tudi naše gore listi v te bivake zlorabljajo na zgoraj omenjene načine.… Žalostni ugotavljamo, da je tudi vložen trud izgubil svojo vrednost. Omenjani smo bili namreč v časopisih, revijah in forumih, predvsem z negativnimi omembami. Ja, tudi pohval in dobrih želja v vpisnih knjigah v bivakih je bilo precej, kar nam je dajalo motivacijo za nadaljnje delo in malo boljši občutek. Še posebej smo bili veseli donacije po pokojnem članu našega alpinističnega odseka, ki smo jo porabili za zamenjavo starih in smrdečih ležišč na bivakih I, II in III. V upanju, da smo se odločili za prave materiale (razvite za vojsko v Švici), ki bodo zdržali v dobrem stanju čim dlje, smo jih kupili, čeprav so bili presneto dragi. Po opravljenem smo bili bolj kot ne deležni kritik in negodovanj. Koliko truda je bilo potrebnega, da smo zadevo opravili, najbrž notoričnih nergačev ne zanima in ni omembe vredno. Večkrat smo razmišljali tudi o tem, da bi bivake po zgledu tistih pod Srcem ali pod Luknjo zaklenili. Pa je na koncu vedno prevladalo tisto človeško: bivak je namenjen vsem. Ko smo ga edinkrat zaklenili ob pripravljalnih delih za prevoz v dolino, je bila ključavnica vlomljena še istega dne.

Poudariti je treba, da večina obiskovalcev  uporablja bivake po načelih dobrega gospodarja in jih pusti za sabo urejene. Nekateri tudi pospravijo za takimi,  ki tega ne zmorejo. Veliko večino dela pa  opravimo člani AO Jesenice.

Lanske jeseni smo se razveselili zanimive ponudbe Anžeta, Špele in skupine harvardskih študentov arhitekture, da pripravijo in izdelajo zavetišče v sklopu univerzitetnega raziskovalnega projekta vpliva ekstremnih razmer na bivališča. Člani PD Jesenice – kot lastniki in AO Jesenice kot upravljavci bivakov – smo si bili hitro enotni, da je ponujeno priložnost potrebno zgrabiti in odločili smo se za menjavo bivaka II na Jezerih – zaradi enkratne in sončne lege je nekako najbolj »naš«. To bi bila hkrati tudi priložnost, da obstoječi bivak kot dokaz vizionarstva, srčnega dela in poguma mož pred nami dobi priložnost in obstane na ogled vsem v Planinskem muzeju v Mojstrani. S pridobivanjem soglasij (TNP, Ministrstvo za okolje, PD kot lastnik …) niti ni bilo težav, saj naj bi šlo za menjavo že obstoječega objekta. Tako nas je ob koncu zime Očak s svojo resno Severno steno opazoval prek doline, ko smo se – otovorjeni z raznoraznim orodjem – vzpenjali proti Dvojki. Preveriti je bilo namreč potrebno, kako je bivak pritrjen na podlago, ga stehtati in pripraviti za varen prevoz do Planinskega muzeja v Mojstrano. Poletje bo kratko, zato ga je potrebno čim bolj izkoristiti: stari bivak pripraviti za prevoz s helikopterjem in pripraviti podlago s temelji za novega.

Z namero o menjavi Dvojke se niso strinjali vsi, kar je običajno in nekako pričakovano. Tudi predstavljena fotomontaža novega bivaka je povzročila različne odzive. Ampak, ali se podarjenemu konju gleda v zobe? Bivak je resda moderne oblike, ampak, saj je bil prvotni bivak tudi pred svojim časom – tam prej ni bilo ničesar. Tudi standardi so se v 70, 80 letih precej spremenili, novi bivak bi bil prijetnejši in iz naravnih materialov. Če bi na Jesenicah imeli nekaj deset ali pa sto tisoč evrov, bi si najbrž lahko privoščili bivak povsem po naših merilih in željah, morda bi opravili celo raziskavo, da bi bil bivak karseda všečen. Ampak … tega denarja nimamo in nič ne kaže na to, da bi ga (vsaj v bližnji) prihodnosti kdaj imeli. Kdo torej, kdo, ki ravna kot dober gospodar in mora biti pri tem tudi racionalen, bi zavrnil darilo take vrednosti? Mi ga nismo. A izkazalo se je, da smo bili pri svoji veri, da gre za vsem očitno splošno koristno akcijo, preveliki optimisti. Kaj vse se je dogajalo v ozadju pri nasprotnikih projekta, vedo le oni sami. Na Jesenicah smo bili pred kratkim obveščeni o tem, se bodo pričeli postopki ukinitve že izdanega okoljevarstvenega soglasja in kulturno varstvenega soglasja ZVKDS.

Naš namen ni razpravljati o smiselnosti napisanih zakonov, ampak bi radi opozorili na negativne posledice, ki lahko nastanejo.

• Bivaki bodo v kratkem potrebni temeljite obnove (celotna talna konstrukcija). Obnova konstrukcije je finančno in fizično velik zalogaj, še zlasti, če bi obnovo izvajali v dolini, kar je skoraj neizogibno, saj je treba bivake popraviti „od spodaj“.

• Bivak II bi bilo v takem stanju še možno prepeljati s helikopterjem v dolino in ga predati v Planinski muzej ter ga s tem ohraniti zanamcem. V nekaj letih konstrukcija, ki že sedaj ni več v dobrem stanju, transporta ne bo več prenesla.

• Motivacija prostovoljnih delavcev – članov AO in PD – ni neomejena, dandanašnji je težko najti več kot le kakšen dan, ki ga človek nameni prostovoljnemu delu. Odgovornost do obstoječih bivakov pa ostaja nespremenjena in še naprej na naših ramenih.

Ko človek, ki prostovoljno in v svojem prostem času opravlja neko delo, naleti na ovire, ki si jih težko razlaga kot logične in človeške, je silno težko zbrati motivacijo za nadaljnje delo. Kako bo čez 10, 20 let, si tudi težko predstavljamo. Če sklepamo po videnem, se zna zgoditi, da bodo ob slabem stanju kakšnega od bivakov oči javnosti uprte na člane jeseniškega AO kot slabe gospodarje … Zaradi vsega tega smo razočarani in žalostni. A se bomo vseeno še naprej trudili za dobra dela in upravljali bivake po najboljših močeh in zmožnostih. Ker na koncu dneva si odgovoren le svojemu pogledu v ogledalu in poslušaš svojo vest. In takrat vsak ve, ali je v določenem trenutku ravnal prav ali ne …

Srečno na vseh poteh!                                                                              AO Jesenice

V galeriji je le nekaj fotografij iz delovnih akcij v zadnjih osmih letih.