Kategorija: Obvestila

V zadnjem tednu sva tudi z Rokom raziskovala grebenske klasike. Da bodo naši stari mački ponosni, da tudi alpinistični podmladek na AO Jesenice ve, kaj pomeni lazenje po strmih travah in skoki čez takšne in drugačne trojke nad prepadi, ki jim ne vidiš dna.

Z Anžetom (AO Mojstrana), ki nabira vrhove slovenskih dvatisočakov, smo letos najprej odšli na SZ greben Kočne, kjer je Kljuka zadnji vrh pred Oltarji in Križem. Dostopili smo od prvega ovinka v Makekovi Kočni, čez gozd in melišče pod steno, nato čez položne plate in krajši žleb. Čakalo nas je še zadnjih 200 m vzpona, pred nami so se odprle tri grape, skrajna desna je izrazito rdeče barve, mi pa smo izbrali skrajno levo, po kateri smo zlahka dosegli greben (težavnost I-II). Greben je presenetljivo dobro obiskan, tako da je pot vseskozi vidna, tudi skozi ruševje, ki ga je res obilo, se zlahka da priti. Najtežji del je pred SZ steno, kjer je potrebno iti mimo dveh stolpov. Prvega smo obvili po desni, drugega po levi (klin). Sestopili smo po isti poti.

Nekaj dni kasneje smo naredili zame eno lepših tur v Julijcih, in sicer na Kanceljne in Prevčev stolp. Avto smo pustili pri cestarski bajti, skozi Mlinarico dostopili do stene pod Planjo, nato pod njo desno, dokler ne dosežeš lepe travnate gredine v levo navzgor (opis v vodniku Brezpotja od Sidarte). Gredina vodi skozi tri okna do Kotla, nato zaviješ desno po rdečem krušljivem žlebu na sedelce, od koder še po izpostavljenih poličkah na vršnem delu plezaš nekoliko v levo, dokler ne dosežeš sedla tik pod vrhom Kanceljnov. Za sestop po isti poti so urejena sidrišča za spust. S Kanceljnov smo po strmih travah, kjer prav prideta le ledna cepina, sestopili do Velikega stolpa Kanceljnov in se po ostrem grebenu povzpeli nanj. Nazadnje nas je čakal še najzahtevnejši del prečenja … Prevčev stolp. Gledano od daleč sem si mislila, da tole pa že ne more biti samo petica. Ampak glede na to, da nisem našla doma niti enega opisa, v katerem bi se kdo pritoževal, kako je težko priti tam čez, smo se spravili tudi sami pogledat, kaj skriva gladka stena Prevčevega stolpa. Detajl je ozka zajeda, ki je sicer res nekoliko previsna, vendar so oprimki odlični, klinov je pa v tistih desetih metrih toliko, da jih je mogoče samo v Čopovem stebru več. S Prevčevega stolpa smo se spustili ob vrvi, čeprav bi se verjetno dalo priti tudi peš (III). Po desni mimo Planje smo se vrnili na markirano pot, po njej sestop v Mlinarico, kjer smo se kar vrgli v osvežujoč tolmun. V te Avčinove konce, kjer šepeta tišina, bomo še prišli.

1 2 ►

Stena, Bohinjska smer, V/VI, 400 m

Z Anžetom sva jo plezala v torek, 14.7.2015. To je bila njegova prva smer v Steni. Skica v vodniku »Stena« ni najboljša. Skala je slabe kvalitete, ena slabših,kar sem jih plezal.  Poleg tega je bila stena v spodnjem delu mokra, saj je prejšnji dan precej deževalo. Pa vseeno je do konca gredine, kjer se stena postavi  pokonci šlo tekoče. Tu se prvič srečaš z rahlo podrtimi petkami. Tu pa tam se najde kakšen klin, štanti so narejeni. Ko sem se približal  markantni zajedi, katera te pripelje pod streho skalnega nosu in v izpostavljeno prečnico v levo (VI+), sem se tem delu smeri izognil po lepi prečki v levo. Tako sem priplezal do narejenega varovališča pod čudnim previsom, ki je bil videt precej podrt. Pod previsom je klin in v previsu  še dva zabita v sumljivo skalo. Brez A0 ni šlo. Sam bi ta detajl ocenil s VI, prej + kot minus.  Nad previsom je v liniji zadostno število klinov, težavnost okoli V+. Tudi zadnji raztežaj ni od muh, preplezati moraš sitno plato, v kateri se ne da namestiti varovanja. Ocena tudi okoli V+. Isti dan je v Steni plezala še ena jeseniška naveza. Katarina in Alenka sta se podili po Bavarski smeri. Seveda smo se pozno popoldan dobili v Aljažu.     

Tomažev steber: VI-/V, 350 m

Z Lidijo nisva Korošca, pa sva v soboto kljub temu, v času tabora »Koroška pleza«,  plezala v severni steni Grintovca.  Ko preplezam tako lepo smer,  je težko biti sebičen in navdušenje obdržati le zase. Odločil sem se podati nekaj svojih vtisov tudi ostalim.   

Spodnji položnejši del smeri, do stika s Košutovo smerjo ni najbolj privlačen. Ko pa se zapodiš v prvo zajedo v izrazitem stebru, ti je kmalu jasno, da se pravo uživaško plezanje šele začenja.

V opisu smeri  v Plezalnem vodniku Jezersko,  se pod kaminom omenja vesna prečnica 3 m v levo. Sam nisem ljubitelj takih »vesnih prečnic«, zato sem odločil za meni bolj prijazno varianto. Vpel sem najvišji klin, se spustil cca 2 m nižje in po plati zlezel v širok kamin na levi. Verjetno bi se prestop v kamin dalo splezat  naravnost nad omenjenim klinom, ali pa takoj levo od njega.   

Kamin (V) je ena sama poslastica, eden najlepših, ki sem jih plezal do sedaj. Je ravno  prav širok z obilo oprimkov, stopov in zadosti klinov.  Z varovališča nad kaminom nisem plezal levo čez plošče kot je v opisu.  Šel sem  2 m desno, potem v ozek žleb naravnost gor. Tam je tudi nekaj klinov.  Po žlebu do previsnih plat, nato nekoliko siten prehod v levo v trave in žleb, (IV). Tako raztežaj zaključiš na naloženi polici pod vršno glavo stebra.

Tu te čaka najtežji raztežaj smeri, ki kar »drži« (V+), desert  smeri je previsna luska na koncu (VI-). Nekaj metrov pod lusko sta v poči zabita bong in lesena zagozda, tako da menim, da nekatere naveze previs premagajo malo nižje od luske. Luska je pač luska in nikoli ne veš, kako bo držala. Verjetno nisem edini, ki se mu porajalo to vprašanje.   Varovališču  takoj nad lusko sem dodal  »jeseničana«, ki se je dobro »zlil« v steno.  Malo pomislekov sem imel, kako bo šlo Lidiji čez lusko, saj  se je treba rahlo »poštemat«, vendar  jo je elegantno splezala. Pa še umetniški vtis je bil zagotovo lepši od mojega. 

Od varovališča nad lusko imaš še lažji raztežaj do lepe travnate gredine, kjer sva smer zaključila in se naužila toplega sonca. Tega je predvsem Lidija, ali bolje njeni prsti na rokah, v smeri zelo pogrešala.  Izstopiš po ploščah na vrh smeri ali rahlo proti levi na sestopno gredino , ki te pripelje na markirano pot iz Mlinarskega sedla.     

V nedeljo smo Miha, Dare, Štefan in jaz šli na Mangart po omenjeni smeri. Slaba ura dostopa čez trave, plezanje v senci, zadnji del po Slovenski na vrh pa že v soncu. Na vrhu brez pretirane gužve, pivo v koči pa primerno ohlajeno.

Vsem se je zdela smer idealna za sproščeno nedeljsko dopoldansko telovadbo. Veseli smo bili dobre plezarije v dobri družbi, najbolj pa tega, da nam je uspelo prepričati Miha, da naj čevlje zaradi katerih je bil na riti, končno pospravi v kontejner ;-).

Včeraj sva z Božom splezala to prekrasno smer v severni steni NŠG. Smer vstopi desno od Zajede. Prvi raztežaj gre po lepi zajedici (možna varianta tudi po plati na desni) na poličko. Slediš ji po polički proti levi na stojišče pod kaminom. Nadaljevanje smeri gre po kaminu navzgor. Sledi strmo plezanje VI- po kaminu, ki je najtežji raztežaj v celi smeri do naslednjega stojišča. Tretji raztežaj se začne z rahlo prečko v levo in nato dalje v še en maratonski kamin V+, ki se konča na vrhu luske. Sledi prečka v levo in po zajedici na naslednje stojišče. Nadaljevanje smeri gre zopet po kaminu proti desni na stojišče pod streho. Sledi 20m prečke v desno in po lažjem svetu na vrh NŠG – ja. Možna je tudi direktna varianta iz stojišča čez streho. Sama smer je izredno lepa in strma do roba stene, skala v smeri je fantastična.  Sledil je sestop na Vršič in zasluženo pivo.