Kategorija: Obvestila

Danes sva se z Rajcem odpravila v to novo smer v Grebencu. Smer je res odlično navrtana. Skala je pa tako kot vsa v ostenju Grebenca, ponekod v redu. Ponekod podrtija. Sigurno pa je smer v tretjem in četrtem raztežaju za oceno težja od Pocarske smeri. Najlepši del smeri se mi je zdel izstopni previs v zadnjem raztežaju.

Če ti nikakor ne uspejo Dolomiti,  se greš pocrkljat  k tej Julijski  lepotici.  Sploh, če te vabi k sebi že nekaj let.

In tako sva šla v sredo z Lidijo, s kolesi namreč,  do prvih hudih klancev.  Kolo močno priporočam, v povratku je zlata vreden.

Smer je fantastična, najboljša sta mi bila »glooobok« kamin in Tinetov najlepši 10. raztežaj. Kamin je bil moker le nekaj prvih metrov, kjer tudi kmalu srečaš dva klina. Tu sem se prvič v življenju zavedel, da imam dokaj široke boke, dobro da še trebuha nimam, saj bi se zagozdil.   Že pri prvem zagozdenem balvanu  priporočam sneti nahrbtnik in ga spustiti  med noge. Lidija ga je plezala tako, da se je pri  balvanu obrnila navzven. Na naslednjih dveh balvanih visita novejša prusika, kjer se da za varno plezanje postaviti  varovanje.

Malo više te v širokem razkoraku logična linija pripelje na varovališče nad kaminom.

 O 10. raztežaju ne gre izgubljati besed, skratka fantazija. Izstopila sva po lepi in delno z jeklenico zavarovani Kugyjevi polici.

Z Aleksandro sva se v petek hladili v Debeli peči. Stena je bila ves čas v prijetni senci, vročina naju je zadela šele na sestopu po lovski. Smeri se vedno razveselim, če kdo da pobudo, in si mislim, kako bo uživaško plezati … že zaradi poznavanja smeri in ne previsoke težavnosti. Pa vendarle me kakšen raztežaj vedno znova preseneti, zdi se mi popolnoma neznan. Ali sem lani šla tukaj?, se potem ponavadi vprašam. Kline sva nosili s seboj popolnoma po nepotrebnem, noge se nama pa v kaminu, ki je bil suh, a malo sluzast, tudi niso pretirano tresle.

V nedeljo smo se z Jakom in Andrejem (PO RTV) odločili zbežat vročini v Dolgi hrbet, smer Jubilejna (V/IV, 500m). In res, spodaj je bil sneg od katerega se je zdelo, da je hladil do vrha. Andrej je celo potarnal, da mu je zanohtalo, meni je bilo pa naravnost idealno.
Smer je prav luštna, spodaj z odlično skalo in prijetnim plezanjem, proti vrhu je malce bolj krušljivo, a le z lahkim poplezavanjem. Sestop pa prav iz vrha Dolgega hrbta z lepimi razgledi na najvišje vrhove Kamniških alp.

Za vikend so se plani nepričakovano nekajkrat spremenili, zato sva na koncu z Mihom v nedeljo krenila v Smer po zajedi. Ena naveza pred nama, pa ena zadaj; ni nam bilo dolgčas. Miha jo je plezal pred dolgimi leti (tako pravi), jaz pa prvič. Meni je bila všeč; smer logična, skala dobra, najde se precej klinov, je pa dobro imeti še kakega prijatelja za pasom. Pleza se celo smer in sem bil kar utrujen, zato sva načrt, da greva še eno splezat, spremenila v Smer proti Erjavčevi. Se ve zakaj, a ne :-)?