Veliki vrh nad Dleskovško planoto

Tole je malo pozno, pa vendar … Prejšnji vikend je PD razpisal izlet na Veliki vrh, pa smo se odločili, da se pridružimo planincem, ob enem pa novo pečene pripravnike peljemo plezat lažje neopremljene smeri. Od planincev ni bilo nikogar, tečajnikov (bivših) pa tudi bolj malo, nabrala pa se nas je prijetna druščina takih, ki nam je glavno, da se nekam gre.

V soboto zjutraj smo se pripeljali (skoraj) do planine Vodole, na hitro okupirali Maksovo bajto in odšli plezat v Veliki in Črni vrh. Glede na ne najbolj obetavno vreme in Maretov namig, da nam bo spedenal carsko večerjo, smo se po eni preplezani smeri (nekateri tudi dveh) in obveznem fotkanju na vrhu (brez vodnice, zataknila se nam je nekje v skalah) vrnili na planino. Po izdatnem okrepčilu (večerja je bila odlična) smo se šli orientacijski pohod in našli prehod med planinama Vodo-le in Podvežak, nazdravili prvemu pašnemu dnevu, naredili analizo in skovali načrte za naslednji dan, ki pa se je začel z meglo in dežjem.

Fajn smo se imeli: Majda, Petra, Romana, Jao, Metod, Čarli, Blaž, Dare, Mirko, Rok, Mare, Sandra, Andraž s svojo, Raf in Maja.

NŠG Košir – Brelih

Z Božom sva v torek splezala smer Košir – Brelih. Vstop popestri snežišče pod steno. Prvi raztežaj, ki je skupen z Deržajevo smerjo je bil v kaminu v celoti moker. Sledila je dolga prećka v levo, celoten 2. cug. Tretji raztežaj gre po strmem kaminu IV na vrh stolpa. 4. gre po gredini proti desni do naslednjega kamina III, za kaminom je varovališče za robom, (viseče) kjer je še en kaminček IV+, ki je bil tudi moker in algast. Ko se kamin zapre se mu izogneš na levo, kjer se stena položi. Sledi še en raztežaj po lažjem sveti na rob stene. Lepa smerca, ponekod malo krušljiva, vijuga levo desno in išče najlažje prehode. Super izkoriščen dan v super družbi. V sredo pa smo s Hahotom in Tomažem  splezali Kamenkov kamin.

20160623_104046 20160623_105008

20160622_09510120160622_11474520160622_12300920160622_134642IMG_20160622_13165920160622_130540

Drežnica “Vrt ciklama” in Blagaj

Z Lidijo sva tokrat v okolici Mostarja obiskala BH plezališči DREŽNICA “Vrt Ciklama” in BLAGAJ. Slednje je  tipično zimsko plezališče, saj je skoraj v celoti obrnjeno proti jugu, n/m je cca. 59 m. Oblaki so nama bili naklonjeni. V “Vrtu ciklam” se da plezat tudi v vročih mesecih, rana ura zagotavlja debelo senco.

 

Tabor družin JAO

Na pobudo Neli in Matica smo odšli v plezališče Kotečnik, kjer smo preživeli dva lepa plezalna dneva. Vreme nam je bilo kljub slabši napovedi naklonjeno do poznega nedeljskega popoldneva, do takrat pa smo bili že naviti in nas je ploha ujela že s pivom v roki pri kmetiji Tratnik. Dobra stran slabše napovedi je bil skromnejši obisk plezališča in cel kamp le za nas. Delamo že plane za naprej, saj ob dobri družbi uživajo tako otroci, kot odrasli.

Plezanje na Sardiniji

Ekipi AO v sestavi Metod, Jao, Čaro, Andraž Š., Blaž in moja malenkost, sta se pridružili še Polona in Monika in smo v petek dvajsetega velikega travna družno krenili na Sardinijo.

Po nočni vožnji s trajektom smo se odpeljali v Cala Gonone, kjer je bil cel teden naš štab. Bili smo precej zgodnji, ključe apartmajev smo lahko dobili šele ob petih, zato smo po jutranji kavici šli frikat v plezališče Budinetto, ki je 15min hoda oddaljeno. Blizu je tudi plezališče La Poltrona, ki ima tudi nekaj večraztežajnih smeri, a se za njega nismo odločili, ker je obrnjeno na jug. Sonce nas je popoldan odgnalo na plažo, a je temperatura vode prepričala samo najpogumnejše. Nato pa v apartmaje na večerjo in druženje.

Drugi dan smo se odločili za plezanje v dolini Surtana, kjer so smeri v sedmem stebru večinoma v senci do poldneva. Splezali smo vsaka naveza po eno smer, si malo popestrili spust po steni do vznožja, a smo po uri sestopa že hladili noge v reki (potoku?) pod parkiriščem. Polona in Monika sta po isti dolini šli naprej do arheološkega najdišča Tiscalija, ki je kraški podor na vrhu hriba v katerem so si nekdanji prebivalci Nuragi uredili vas. Prvo analizo plezarije smo naredili že na parkirišču, kjer ti prijazen birt najprej vzame 6€ parkirnine, preden ti postreže s pivom, podrobnejša pa je sledila doma.

Naslednji dan so zagnani mladinci krenili plezat na Pedro Longo, midva z Metodom pa sva ženski del odprave peljala frikat v Budinetto. Kmalu je postalo prevroče, zato smo si po kosilu omislili en izlet na katerem smo po naključju prišli do smerokaza za plažo Cala Luna. Lepote plaže smo bili deležni po dobri uri trajajočem spustu skozi kanjon, veter in pozna ura pa sta poskrbela, da smo bili navkreber hitreje kot navzdol. Zvečer so se mladinci vrnili polni navdušenja nad plezarijo na Pedro Longo. Slike so prepričale tudi naju z Metodom, da sva smer dala na seznam željenih.

Četrti dan sva z Metodom šla plezat na Margheddie, saj sta dekleti zaplenili avto, plezarija pa je od apartmajev oddaljena slabo uro. Izbor naju je prepričal tudi zato, ker v vodničku piše, da je stena obrnjena na vzhod. A nas je sonce žgalo do petih popoldan – očitno je piscu nagajal kompas :-(. Malo kasneje so se pridružili še mladinci. Splezali smo vsak dve smeri, nato pa je bilo treba preverit, če je z roštiljem vse OK.

Naslednji dan smo skupno preizkusili opevano frikanje na bližnji plaži Cala Fuili, kjer se najde za vsakega nekaj. Možno, da je piscu vodnička spet ponagajal tiskarski škrat, ki je eno smer ocenil s 4c, a je ni splezal nihče, ki se jo je lotil. Z Metodom pa sva še spremljala dami na ogled slabe ure oddaljene jame Bue Marino.

Šesti dan so se mladinci navdušili nad DWS (Deep Water Solo) plezarijo in krenili na sever, z Metodom pa sva se spet pridružila ženskam na ogledu kanjona Goroppu. Izhodišče je isto parkirišče kot za Surtano, a smo ga to pot mirno ignorirali in si pot skrajšali za kake pol kilometra. No, kakih šest jih je še zmeraj ostalo, a se je vredno potrudit do tja. V kanjonu smo nekaj časa še opazovali dva japonska profesionalna plezalca, ki sta se mučila v detajlu drugega raztežaja (8b+) v delu, kjer je kanjon širok pet metrov, previsna stena nad njim pa kakih štiristo. Ob povratku nam je v Dorgaliju uspelo celo najti ribarnico (kdo bi si mislil, da je na otoku težava kupiti svežo ribo), pa smo lahko preverili, če se morska ribica peče ravno tako kot svinjska. Tudi Ana Liza je bila z nami – ji je bilo všeč.

Naslednji dan sva z Metodom šla izpolnit obljubo in šla splezat smer na Pedro Longo, dekleti peš na Cala Goloritze, mladinci pa v dve smeri v bližnji Biddiriscottai. Vsi smo nad dnevnimi aktivnostmi bili seveda navdušeni, kar je seveda potrdila vsakovečerna analiza.

Sobota in s tem odhod na trajekt in domov, je prišla prehitro. Sicer bi bilo bolje, če bi tudi na povratku imeli nočno vožnjo s trajektom, a še en prost dan pred ponedeljkovim odhodom v službo je bil tudi dobrodošel. Verjamem, da sem med pisanjem kakšen dan zamešal, pozabil napisati kaj izredno pomembnega ;-), a najverjetneje bo izbor slik tisti, ki bo nevernike prepričal, da se nam pridružijo na naslednjem taboru. Ja, še bomo šli, pa kakšen dan bomo dodali, ker je bilo prekratko.

Splezali pa smo:

Pedra Longa: Marinaio di foresta/6a+/190m – Jao in Andraž, Čaro in Blaž, Metod in Mare; Surtana: Paese delle meraviglie/5c/180m – Jao in Andraž, Take five/6a+/180m – Čaro in Blaž, Piazza del cervo/5c+/155m – Metod in Mare; Marghedie: Coppini brasati/6a/100m – Jao in Andraž, Čaro in Blaž, Metod in Mare, Ocio che borlo/5b/100m – Jao in Andraž, Metod in Mare, Biddiriscottai: La vita nova/6a/100m in Innocenti deviazioni/6a+/105m – Jao in Andraž, Čaro in Blaž.