Po dveh neuspelih terminih to poletje, se nama je v tretje, sreča z vremenom le nasmehnila. Podaljšan konec tedna od 11. do 14. 8. 2016 sva z Lidijo preživela v neštetokrat opevanih in obiskanih Dolomitih. V četrtek sva se po 5-urni vožnji namestila v kampu Marmolada v Canazeu. Še dobro, da sva dobila prostor za najin šotorček, saj se je kmalu izkazalo, da so zaradi prenapolnjenosti kampa, mnoge zanamce morali zavrniti.
Popoldan sva izkoristila za obisk stene Piz Ciavezes, kjer sva v levem delu splezala levo – beri mokro varianto »Kleine Micheluzzi«, 5-, 280 m. Mokra in sluzasta je predvsem štirimeterska pokončna poč. Z malo več varovanja je obema šlo prosto.
Za petek je bilo napovedano malo hladnejše vreme z malenkostjo sonca. Posledično sva v 1. Sella stolpu, v jugovzhodni zavetrni steni izbrala lažjo smer »Kostner«, 4, 260 m. Splezala sva varianto skozi širok in prav grdo zlizan kamin. V vrhnjem delu smeri je zanimiv prehod čez razpoko široko cca. 1,5 m in kar precej precej globoko. Za prestop je treba biti kar odločen in brez obotavljanja, da te pomisleki in psiha ne prehitijo. Ja, zanimivi in pestri so ti Dolomiti.
Tretji dan, v petek je bilo napovedano enkratno vreme, zato sva se odločila za nekoliko daljšo smer v Pordoispitze »Via Gross-Momoli«, 5-, 350m. Pod smer nisva hitela, saj sva predvidevala, da nikakor ne bova prva. Kasneje se je izkazalo, da sva bila na vstopu zadnja, pa je bilo plezanje vendarle tekoče in lepo, vse dokler se na vrhu 2. raztežaja pred nama iz smeri »Mariakante« ni vrinil en čuden trojček. Ta naveza nama je delala preglavice. Starejši gospe iz naveze so previsi delali generacijske težave, posledično pa nama časovne. Bolj smo se bližali vrhu smeri, bolj počasna je bila, moje potrpljenje pa vse manjše. Tako sva na vrh izplezala 10 min pred zadnjo vožnjo gondole v dolino. Hitro se je bilo treba odločit, ali z gondolo takoj na prelaz, ali si privoščit zasluženo pavzo in pijačo s prekrasnimi razgledi. Z navezo AO Litija iz sosednje smeri, s katero smo istočasno izstopili, smo naredili kompromis. Midva z mladino sestopiva, vodjo njihove naveze pa pošljemo z viškom opreme in gondolo na Passo Pordoi, ker peljat se je pa tudi fajn in ob pivu čakat ostale. Pešadijo nas je pri koči Pordoi poleg osebja prijazno pozdravil čisto pravi pujsek, pravzaprav že pravu pujs. Sam bog ve, kako bo pred zimo odpujsal v dolino, oziroma če bo sploh šel.
Zadnji plezalni dan sva z zgodnjim pospravljanjem šotora malo ponagajala spečim sosedom in se odpravila na prelaz Duran v Moiazzo. Tam sva v Scalet delle Masenade izbrala smer »Decima« 5+, 410 m. Navdih za to smer mi je s svojim prispevkom dal Boris iz AO Idrija in se mu res iz srca zahvaljujem. Z Lidijo sva si enotna, da je to daleč najlepša smer, katero sva preplezala do sedaj. Ne skopari s skalnimi ušesi in sončnimi urami, roglji, šalicami in ostalimi dolomitskimi oblikami, ki so nežnejšemu spolu še bolj pri srcu oz. pri roki. Šodra ni, malo ga je le na sestopu.
Prijetno utrujena, naplezana se preko prelaza Maurino in Tolmezza odpraviva proti domu. Ovinkov na tej cesti je skoraj toliko kot skalnih ušes in sončnih ur skupaj v »Decimi«.
