Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Danes sem odšel na višinskega prvaka Nokbergov. Sneg na vršnem pobočju, kot je tu v navadi, spihan v spreminjajočo se mehko-trdo kložo. Le-ta seveda ne omogoča kakih smučarskih presežkov. Pravo veselje se začenja nižje, med prvimi drevesi. Zapornica (avtomatska, izgleda dokaj nova) za zadnjo kmetijo v vasi Kaning onemogoča nadaljno vožnjo (kljub spluženi cesti, ), zato te čaka nekaj hoje po sicer “smučljivi” cesti skozi dolino Langalmtal.
V soboto se je v našem družinskem planu preživljanja vikenda, ki je vključeval obisk Primorske, pojavila luknja. Ruj je precej burno odreagiral na redno šolsko cepljenje, zato je soboto preživel na kavču, midva z Janžem pa sva izkoristila prost “termin” in odšla na njegovo drugo turno smuko. Konigstuhl v Nokbergih je v takem primeru pravšnji cilj. Če k temu dodamo še brezhibno vreme, 20-30 cm novega pri -6 stopinjah in relativno malo ljudi, potem je bila to zagotovo idealna izbira.
V petek podaljšanega vikenda, je bilo treba preživet na snegu in soncu in kazalo je, da bi jo bilo najbolje ubrati pod Katschberg. Na Hafnerju (2164 m) še nismo bili in po fotkah, je kazalo na prijetno smuko po senožetih prav dol do avta.
Še prej pa je bilo treba prit na vrh, kar pa se je izkazalo skoraj za misijo nemogoče, saj sem zjutraj v rukzak pozabil vtakniti kože za smuči!! Ker skoraj dve uri vožnje ni za zanemarit, sem rekl, grem peš, pa do koder priguram, nekaj bo pa le. Na srečo smo ujeli neko poratrakirano cesto, ki nas je pripeljala, prav do vršne planote, vmes pa sem se šel še malo Mcgajverja, ter na smuči navezal smrekove vejice in je kar šlo – vse do vrha, oziroma par metrov nižje, saj je bil vrh spihan in zavit v goste megle.
Dol je bila pa ena sama poezija. Ravno prav strmo za uživat v 20-30 cm celcu, nižje nato med redkimi macesni, še niže 100 m po zelo gosti gmajni, na koncu pa po čudovitih odprtih travnikih -ves čas po pršiču. Super-petek, smo rekli Maja, Nani in Raf
Sosedom ga ni nasulo toliko kot nam. Konkretno v soboto na Turrachu med 30 in 40 cm, zato smo pričakovali nekaj podobnega tudi na Mirnocku. Zgodnji odhod je bila dobra izbira. Špura že potegnjena, pobočja pa še dokaj nedotaknjena. Nič vetra, niti sonca in dokaj nizke temperature so omogočale smuko po prvovrstnem pršiču. Poleg mene se je smejalo še Gorazdu in Papiju. Malo čez deseto uro smo prismučali do avta, takrat pa je bila na parkirišču že kar gneča. Seveda, take razmere je za izkoristit.
