Kategorija: Kje smo bili

Končno namesto dežja pada sneg, čeprav le nekaj cm plundre. Objavljam eno predmiklavžovsko sliko s parkeljnom in snežakom za kontrast pa nekaj poletnih utrinkov. To sezono so bili hribi precej zapostavljeni, smo pa zato družinsko nanizali okoli 30 plezalnih dni v različnih plezališčih (SLO, HR, ITA, AVT) in se imeli prav lepo. Slike so iz Vranske drage, Gore nad Idrijo, Pontebe, Erta in Mosaracha ali nekaj podobnega. Lepo zimo vam želim in veliko parkeljnov.

Novica je že stara skoraj teden dni. V nedeljo, 19.10.2014, sva se z Manco odpravila (pozno) na Vršič da bi nekaj zlezla. Ker je bila taka gužva, da parkiranje ni bilo možno niti okoli Erjavčeve, sva si zaželela nekam, kjer ni ljudi… Odpravila sva se po srednjem prehodu (pogosta skupna tura AO) iz krnice Pod Srcem v krnico Za Akom. V času ko sva prišla do grebena in sidrišča za spust skozi kamin, so se začele dogajati čudne stvari…

Imel sem nenavaden občutek že ko sem prišel do grebena, kjer se preko kamina spustiš na drugo stran. Po kaminu je začelo leteti drobno kamenje, pomislil sem, da nekdo pleza navzgor. Nato pa se je začelo. Stresel se je greben na katerem sva stala, skale velikosti avtobusa so se trgale navzdol. Pri Ingotu so rekli, da je tako zaropotalo, da so mislili, da se podira Špik. Dim se je videl tudi iz Gozda Martuljka še pol ure po podoru. Odtrgalo se je le nekaj metrov pod nama.

Vse kar se je dogajalo pred tem je imelo svoj namen… Če bi se znašla tam nekaj minut prej, bi se morda že spuščala po kaminu navzdol…

Edini človek, ki je sploh vedel kje sva je bil Gaber Bregant (nisva v žlahti), kateri je bil z družino na poti k Ingotu in smo se malo zadebatirali (super da smo se). Se je kar oddahnil, ko je slišal da sva živa.

Ja, v Martuljških hribih je kljub vsemu lepo… Poleg običajne previdnosti je tukaj potrebna še dodatna.

Omenjeni prehod, ki je bil med ljubitelji samote popularen, je zdaj neprehoden. Spodnji prehod kjer poteka PP tudi odsvetujeva, ker je verjetno podor še aktiven. Lep prehod, (Manca pravi drugače) pa poteka višje iz Srednjega kotla direktno v Krnico Za Akom (sva šla junija).

Od četrtka 16.10 do nedelje 19.10 smo šli mal pogledat v Paklenico. V petek razmere niso bile ravno obetavne za plezanje (rahel dež in mokra skala), zato smo šli raje malo raziskovat naokoli. S centra Starigrada smo se peljali proti Bojincu in Velikem Rujnu, kjer je bilo edino kar smo videli megla (ja bo treba enkrat v lepem vremenu gor). Da pa dan le ni minil popolnoma brez akcije smo nekaj kilometrov pred Starigradom peš obiskali Mirila- zgodovinsko pokopališče domačinov živečih v velebitskih “vaseh”. Sledil je obvezen skok v poletno toplo morje.

Sobota je obetala z lepšim vremenom, zato se nas je večina zjutraj odpravila v Kanjon, kjer smo glede na sposobnosti napadli smeri različnih težavnosti. Druga ekipa pa je na vsak način želela videti prelepe razglede na Velikem Rujnu (nadoknaditi za prejšnji dan 🙂 ), od koder so jo mahnili proti Vaganskemu vrhu (ki je ostal neosvojen) in se vrnili po kanjonu Velike Paklenice.

Vreme se nas je s soncem in zelo prijetnimi temperaturami usmililo tudi zadnji dan, na roko pa so nam šli tudi upravniki/uradniki Paklenice, ki so ta dan imeli dan parka, zato vstopnine niso zaračunavali. Je bila pa zato gužva toliko večja. Ja na koncu se je vse tko dobr poklopil da je blo kr težko it domov.

Fajn smo se mel: Raf, Maja, Janez, Zdenka, Miha, Hefo, Ata, Rajc, Čiko, Metod, Alen, Mirko, Dragica, Tedi, Aleš, Timotej

1 2 ►

Z Lojzom in Majo smo se odločili, da pogledamo Vipavo. Na primorski strani se je začelo kazati sonce in vedeli smo, da bodo kratki rokavi dovolj. Plan je bil splezati lažjo smer. Ker nobene v doglednem času nismo našli, smo udarli kar po Ciklamnu – 5b. Prvi je bil Lojz, za njim moja malenkost in za mano Maja. Prvi cug je bil kratek in primeren za ogrevanje. Nato je za moje znanje in izkušnje sledil izpostavljen in zelo zahtevni del, ki se je zaključeval v zahtevno desno prečko. Ker smeri nisem poznal, sem upal, da nam bo preostalih 60 metrov prizanešenih. Tretji cug je bil med bolj zanimivimi. Skoraj vseh preostalih 60 metrov je bila smer navpična, zahtevna in izpostavljena. Oprimkov malo, en poteg sem moral izvest na prstu ene roke, pri nekem drugem pa sem moral nogo postavit nad pas in se potegnit. Ves čas sem gledal na okrog, da se ne bi zaplezal.

Na splošno se mi je zdela skala precej kompaktna, na grebenu pa si moral pazit kaj si prijel. Vsi trije smo bili nad izpeljano plezarijo zelo navdušeni.

Dusan B.

p.s.: začetek: 45st,49min,53.60 sek N / 13st,58min,30.03sek E, 391m n.v.

Join the Forum discussion on this post

Letošnje poletje, klavrno z vremenom, je naju z Majo pognalo v lov za soncem. V Googlu sva si ogledovala napovedi od Aoste pa vse do Dachsteina in se odločila, da zna bit par dni lepih v okolici Innsbrucka. Višje v hribe se nisva namenila predvsem, ker je bilo preteklo vreme tudi v naših hribih že zelo zimsko.

Odločitev za Martinswand med Zirlom in Innsbruckom je bila taprava. Svetla, sončna stena, s smermi od 5 navzgor, po avstrijsko zgledno navrtane (do 12 svedrovcev na cug), da človeku, ki ni več pri dvajsetih, prijeten, varen občutek. Zato se tudi ni za čuditi, da tam plezajo še pri 78-ih – kot najin znanec, ki nama je priporočil precej novo smer Scweizerkaese (5/4) in smo jo skupaj spedenal. Da je nova, se je videlo v prvih dveh cugih, ki so še potrebovali kak ajmar ali dva deževnice. Višje gori, pa je skala res postala podobna ementalcu – polna odličnih prijemov.

Taisti sivolasi mož nama je padel v oči že prejšnji dan, ko je plezal v sosednji Maxl’s Gamsrevier (7-), midva pa v smeri Bronhitis (5+/5) – smeri, ki je vseskozi lepo plezljiva in je 5-/5 tudi realna, je pa v najtežjem delu vsaj za pol ocene težja. Tako je bilo tam za naju pač A-0. Ja, dostopa do pod stene je za 10 min hoje sestop je pa po lepih policah desno iz stene in po stezi dol.

Zvečer sva si šla ogledat Innsbruck in kakšna sreča, našla sva prav prijeten Iriš pub, z odličnim pivom Strongbow. A lov za soncem naju je potisnil naprej – še bolj v osrčje Tirolske in sicer do kraja Nassreith pri Imstu. Tam imajo odlično urejeno plezališče z velikim parkplacem, straniščem, toplo vodo in nešteto frikovskih smeri. Midva sva poiskala eno daljšo, kjer je bilo plezanje vrhunski užitek (Herbstsonne, V-, 110 m). Sestop po ferati, preko visečega mostu in po šodru dol, lahko pa tudi abzajl po smeri.

Še isti dan sva pognala kombi skozi Oetztall, preko Timmelsjocha do višine Kredarice (2509m) in v Dolomite, ki pa so bili poscani. Še s kakšno smerjo v Selli tako ni bilo nič, zapeljala sva se le še naprej proti SLO.