Avtor: Peter Ramuš

V soboto smo s Tino in Janžem obiskali Sinji slap na Jezerskem. Tako Tina kot Janž sta prvič okusila slasti zamrznjene vode. Slap je lepo narejen, zaradi malo snega ponuja več ledu kot ponavadi. V nedeljo pa smo s Saro in Tinom iskali led v Italiji in ga tudi našli. Tudi danes je bilo v igri plezanje slapov, a so nas premamile dobre razmere v Ozebniku. Več o tem bo povedal Aljoša.

V petek sva se s Saro optimistično odpeljala v Logarsko dolino. Zjutraj je začel pihati en čudno topel severozahodnik (prav tisti, ki je po podatkih ARSO v Radovni v 5 min dvignil temperaturo za 7.5 stopinj). Tako je bilo v dolini pomladno toplo in slapovi so izgledali dokaj kilavo. Plezala sva slap Palenk, s tem da sva izpustila zgornji tekoči konec. Šla sva pogledat še Sušico, pa ni bilo ravno vzpodbudno. Lokalci so naju usmerili še v Matkov kot, pa nama je zmanjkalo motivacije in časa, saj sva bila v dolini prvič in nisva vedela dobro, kje naj led sploh iščeva. Na poti domov me pokliče Florjan in pove, da je prejšnji dan plezal v Tamarju…(zakaj že sva se vozila tako daleč…?). Danes sem se po včerajšnji skupni turi (kdo piše prispevek?) najprej naspal, nato sva pripravila kosilo za otroke in okrog 11 ure sva se s Saro odločila da greva v Tamar (popoldanska izmena). Spotoma sva pobrala še Tina, ki mi je že parkrat omenil, da bi rad splezal kak slap. Plezali smo slap Mimo votline. Popoldanski tajming je bil pravi, saj se je zadnjih pet plezalcev ravno spuščalo po vrvi…Je še bolj tanek in zato nekoliko bolj strm kot po navadi, a lepo plezljiv.

Včeraj smo se z Gorazdom, Markom in Mihom odpeljali v bohinjski konec. Čeprav je cesta do odcepa za Voje kopna in normalno prevozna, se zapornica odpre le posvečenim. Avto smo zato pustili na parkirišču v Stari Fužini in se s smučmi na nahrbtnikih odpravili proti planini Blato. Na smuči smo stopili malo za razcepom ceste na Voje in se po vzorno urejeni sankaški progi kar hitro povzpeli do parkirišča pred planino Blato. Pot proti Planini v Lazu je na najbolj izpostavljenem in osončenem delu še vedno za silo smučljiva, višje v gozdu je snega dovolj. Vršno pobočje je po robovih precej spihano, a se z vrha lahko smuča brez težav in prekinitev. Smuča se po trdem predelanem snegu, ki na sončnih pobočjih lepo popusti, v gozdu je še nekaj pršiča. Poslastica na koncu je dolga cesta, na kateri je urejena sankaška proga. Z malo trme se na smučkah premaga tudi dva od sonca precej načeta predela in se pripelje po senožetih ob kopni cesti le streljaj od avtomobila.

V sredo smo z Gorazdom, Gregom, Markom in Janžem odšli preverit razmere nad Pokljuko. V gozdu veter še ni naredil pretirane škode, pobočja nad gozdno mejo pa so močni vetrovi dodobra postrgali, ponekod popolnoma do kopnega. Predvsem vršna kupola Velikega Draškega vrha od daleč izgleda skoraj kopna. Snega je v teh koncih res malo. Kljub vsemu pa smo vseeno lahko odsmučali z vrha in imeli vse do Konjščice pravzaprav odlične smučarske razmere po trdi kloži, ki se pod težo smučarja ni predirala. V gozdu smo ujeli še nekaj pršiča.

Kljub zgodnji uri in nizkim temperaturam se nas je zbralo sedem (Manca, Anja, Gorazd, Mark, Davor in Janž). Po pričakovanju smo še v temi parkirali na praznem parkirišču in se v soju čelnih svetilk odpravili proti Kriški steni. Tik pod vrhom nas je dohitel še Matevž s kolegom. Tako se nas je devet malo po deveti uri zapodilo po še praznih pršičavih pobočjih v dolino. Na koncu smo se strinjali, da je bila odločitev o zgodnjem odhodu dobra, saj smo med vzponom uživali v prebujajočem se jutru in se izognili tako gneči pri parkiranju kot tudi na samem snegu.