Avtor: Peter Ramuš

Glede na to, da je v okviru alpinistične šole planirano plezanje večraztežajnih smeri v Glinščici odpadlo, so se plani za vikend nekoliko spremenili. Na Planini pod Golico naj bi po podatkih vremenske postaje v soboto zapadlo okrog 20 cm snega, zato se zgodaj zjutraj odpravim proti Belski planini oziroma Struški. Pod Golico morda snega ni bilo ravno 20 cm, bil pa je mraz in dobro zasnežena cesta skozi Savske jame. Z višino je bilo snega več in kjer ni veter naredil pretirane škode, so bile smučarske razmere odlične. Navdušenje nad aprilskim pršičem je botrovalo odločitvi, da se po spustu iz Struške, odpravim še do sedla Suha in od tam po grebenu na Golico. Smučanje s Krvavke direktno do koče je bilo enkratno. Od koče sem nadaljeval po zimski poti, kjer je bilo treba zaradi manjkajoče podlage starega snega parkrat sneti smuči.

“Kje bomo pa tle smučal?” je vprašala Branka, ko je na Nevejskem sedlu stopila iz avtomobila. In res pogled na južna pobočja Poliških Špikov ni kazal pričakovane zimske podobe. Na srečo sta bila hkrati na parkirišču tudi MegaMajstra tega področja, ki sta na vprašanje o razmerah na kratko odgovorila: “Vse zalito”. Tako sta razblinila dvome in smo se odpravili preko planine Krni dol proti škrbini Riomoz. Če nas je spodaj še malce grelo sonce, nas je na škrbini pričakal kar krepak jugozahodnik. Neugoden veter in trda snežna podlaga sta botrovala odločitvi, da smuči pustimo na škrbini in se na vrh odpravimo peš, opremljeni z derezami in cepini. Tam nas je pričakal krasen bivak, zgrajen v spomin na alpinista Luka Vuericha. Po okrepčilu v njegovem zavetju smo pričeli sestopati. Veter je med tem ponehal, marčevsko sonce pa je odtajalo poledenelo, snežno podlago, zato nam je bilo malo žal, da smuči nismo nesli na sam vrh. Je pa med tem časom pomrznila na vzhod obrnjena grapa na škrbino Riomoz. No, po nekaj metrih štamfanja in abručanja oziroma nošnje smučk, smo odvijugali proti avtomobilom. Cesta spodaj pod planino kaže že kar nekaj kopnin, na dveh mestih se je bilo potrebno skloniti in odpeti smučke…seveda to ni pokvarilo čudovitega vtisa, ki ga je na nas naredila izpeljana tura (galerijo pripne Aljoša).

1 2 ►

V dolini iz zemlje že bodejo prvi znanilci pomladi, ki sicer vsako noč doživljajo temperaturni šok, v senčne predele naših gora pa pomlad še ni pogledala. Te zimske razmere sva v torek popoldne izkoristila z Gregom in preplezala Centralnega v Tamarju. Nohtalo je samo v roke. Danes sva bila s Tinom v Vikijevi sveči. Tu je nohtalo tudi v noge in deležna sva bila tuša, ki se je hitro sprerminjal v ledeni oklep. A ledovje je tolsto in voljno, zato je bila plezarija v obeh primerih uživantska.

Včeraj v Janeževem žlebu je po pogovoru z enim izmed avstrijskih turnih smučarjev padla ideja za obisk Prebra. Po njegovi izjavi naj bi v tistih koncih bilo snega dovolj. Med bližanjem izbranemu cilju smo precej nejeverno zrli v do golega spihane grebene in rebra okoliških hribov. Na parkirišču (mimogrede, bilo je -12 stopinj) nam je domačin povedal, da je prejšnjo noč sicer zapadlo 15-20 cm snega, a je čez dan pihal močan veter. Na srečo je dolgo, južno Preberjevo pobočje nekoliko vbočeno, pa je zato ostalo kar nekaj snega. Začuda popolnoma brez skorje, zato je bila smuka prvovrstna. Očitno so to vedeli tudi domačini. Kljub četrtku se je po hribu potikalo kar lepo število smučarjev. Bili smo med zgodnejšimi, pa smo tako imeli možnost zarisati sledi v še dokaj nedotaknjeno flanko. Ob odhodu, po popitem pivu na toplem soncu, je bil hrib že dodobra porisan s sledmi zadovoljnih obiskovalcev. Iskali sneg (in ga tudi našli) Tina, Grega in Peter

Vreme za vikend je bilo pestro, še bolj vremenska napoved. Kar težko je bilo določiti kaj početi in kje. Aladin je obljubljal še nekaj jasnine v soboto zjutraj na skrajnem SZ koncu naše domovine. Kljub temu je zjutraj v Planici rahlo rosilo in bilo zelo toplo. Z rahlo nejevero smo se vseeno odpravili proti Kotovem sedlu. Vendar je vreme kar držalo in tudi prerez snežne odeje, ki smo ga naredili nekje sredi vzpona ter nižje temperature tam nad 1500 metri, so pripomogli, da smo nadaljevali. V relativno dobrem vremenu smo dosegli Kotovo sedlo, potem nas je zagrnila megla od palčka Smuka. Na srečo je Tin dobro nabrusil robnike in smo jo rezali, lepo počasi v gosjem redu…do pod ozebnika. Od tam dalje pa veselica po nekaj cm novozapadlega na trdi podlagi. Nižje pršiča seveda ni bilo več in zaradi toplote niti ne skorje. Po smučljivem južnjaku smo se pripeljali do koče v Tamarju. Uživali v skoraj popolni samoti (štirje Korošci s SG so jo primahali za nami po špuri, ki jo je vseskozi vlekel Tin-se priporočamo za še kdaj) in dodobra izkoristili bolj vremensko kiselkast dan: Branka, Tina, Tin, Nal, Benjamin in Luka, ki je zaradi žuljev sicer predčasno zapustil skupinico…

Današnji nedeljski plan smo načrtovali šele danes dopoldne. Štirje smo se odpravili na Pokljuko (Nina, Branka, Tomaž), druge je presenetila nenavadno pozna ura odhoda (no za nekatere pa še vedno prezgodnja) in so imeli že svoje plane. Novozapadli sneg od torka je omogočal popolnoma solidno smuko, ki je že dišala po pomladanski. Bili smo na Brdih. Od tistih 20 cm iz sobote na nedeljo, pa ni bilo ne duha, ne sluha