Avtor: Peter Ramuš

V petek zvečer sem poklica Grega, kakšne ima kaj plane za soboto. Pove mi, da gre v nočno, za naslednji dan pa ima že nekaj kandidatov za plezanje na Vršiču. V izogib gneči in soncu, mu predlagam obisk senčne stene Zadnjiškega Ozebnika. Tako smo preplezali čudovito športnoplezalno klasiko Trente-smer Krajcarca (6a+,200m). Gre za najlažjo smer v omenjeni steni, ki ponuja res lepo in izpostavljeno plezanje. Smer sem že preplezal leta 2003. Takrat so bile razdalje med svedrovci kar konkretne, dandanes pa smer ponuja popolnoma varno in sproščeno plezanje (če se odmisli klopno prenosljive bolezni).

V nedeljo sva se s Saro odpravila v Avstrijo. Pravzaprav kar dvakrat. Na Ljubelju je namreč ugotovila, da s seboj nima nobenega osebnega dokumenta. Kljub temu, da vremenska napoved ni predvidevala neviht, se je ozračje v avtomobilu nemudoma naelektrilo. Prišlo je do nekoliko trenja in manjših razelektritev, strela pa ni treščila. Tato sva bila čez debelo uro in prevoženih 100 km zopet nazaj na Ljubelju. Pristop je tako potekal že po rahlo žgočem soncu, pa tudi pod steno nisva bila prva. Nasprotno, bila sva zadnja. Lahko sva le opazovala nepretrgan vlakec navez, ki so se pomikale po spodnji traverzi (Unteren Quergang), ki omogoča vstop v najpriljubljenejše smeri severne stene Košutnikovega turna. Tako sva raje še malo zagrizla v melišče in poiskala samotno alternativo v desnem delu stene. Po preplezanem spodnjem, zgledno krušljivem vznožju, sva uživala v smeri Gemsenweg V, 300m. Starim klinom delajo družbo novi svedrovci, tudi varovališča so preopremljena, za zmanjševanje ponekod daljših razdalj med klini oziroma svedri, je priporočljivo imeti tudi kako jebo ali frenda. Sledil je še zanimiv sestop po ferati in zasluženo pivo. Tudi v tej steni sem plezal leta 2003 in sicer sosednjo smer Via Sylvia.

Že nekaj časa ni bilo objavljenega nobenega prispevka, pa sem se odločil, da nekaj napišem o majskih aktivnostih. Po prvomajskem plezalnem taboru v Arcu se je bilo treba najprej dostojno posloviti od turnosmučarske sezone. Odprtje “Malta Hochalmstrasse” vsako sezono omogoči lepe poznopomladanske turne smuke. Prvi vikend odprte ceste je privabil množico turnosmučarskih navdušencev, ki so se v veliki večini odločali za vzpon na Kolnbreinspitze (2934m).Ravno velika gneča je botrovala odločitvi za vzpon na sosednji vrh Weinschnabel (2754m). Zaradi nekoliko skromnejše višine in daljšega dostopa, ki vključuje tudi nekaj prečenja, vrh ni pretirano obiskan. Pravzaprav smo bili na vrhu le štirje, kar je bilo po grobi oceni približno 100x manj kot na Kolnbreinspitze. Razmere so bile fantastične, snega pa že malo, zato je smučarska oprema romala v kot.

Naslednji vikend smo Branka, Tin in Mark plezali na Vršiču. Povezali smo Viteško smer (6c, oziroma 6a, A0 kdor se je na detajlu potegnil za komplet) z Zajedo s platami in tako dobili 8 raztežajev prvovrstne vršiške plezarije v kompaktni kamnini konstantnih težav. Naslednji dan sva se s Saro odpeljala na prelaz Plockenpass. Plezala sva smer po kitovem hrbtu (Sul Dorso della Balena 6a/a+, 200m). Smer ponuja tri strme, težavnejše raztežaje in se nadaljuje po položnejših, na Paklenico spominjajočih se platah.

Kakšen vikend mi odnese dežurstvo v službi, kakšnega pa hoče pokvariti slabo vreme. A vedno se deževni oblaki nekje končajo. Aladin je v soboto kazal na vremensko okno v okolici Miljskega jezera. Z Branko sva se tako optimistično odpravila v Breitwand, aladin je držal obljubo in v popolnoma suhi skali sva splezala smer Speedy (6b, 120m) in smer Peppino (4c, 100m). Nedelja je bila res mokra daleč na okoli, s Saro sva hotela v Glinščico, a sva se premislila zaradi gužve na primorki. Tako sem odšel na Golico. Tam ni bilo žive duše…le sodra, veter in mraz.

Sončnica pravzaprav ni primerna beseda za opis tegale vikenda, suncokret pa natančno opiše dogajanje; “kretanje” za soncem.

V soboto sva ga, torej sonce, iskala s Tinom na Stenarju. Dan se je začel s čudovitim jutrom, vse do Stenarskih vratc naju je spremljalo modro nebo, nato pa naju je v sekundi ovila gosta megla, ki jo je prignal jugozahodnik. V takem, kjer pravzaprav niti ne veš ali gre teren navzgor ali navzdol, sva morala namero o osvojitvi vrha opustiti. Sama sva si kriva, saj sva poležavala do četrte ure zjutraj. Bila sva za pol urice prepozna.

Tudi za nedeljo v naših koncih ni kazalo na prav lepo vreme. Aladin je sonce obljubljal na vzhodu, zato sva se s Saro odpeljala v Graške alpe (Grazer Bergland). Kilometrov je sicer kar nekaj, a večinoma po prazni avtocesti kar hitro minejo, pa je tako mogoče izvesti tudi enodnevni obisk. Malo pred Gradcem naju je pozdravilo sonce in v Rothelsteinu sva splezala lepo smerco (Broken Soul, 270m, 6a). Obračanje za soncem je bilo kar uspešno…

Glede na to, da je v okviru alpinistične šole planirano plezanje večraztežajnih smeri v Glinščici odpadlo, so se plani za vikend nekoliko spremenili. Na Planini pod Golico naj bi po podatkih vremenske postaje v soboto zapadlo okrog 20 cm snega, zato se zgodaj zjutraj odpravim proti Belski planini oziroma Struški. Pod Golico morda snega ni bilo ravno 20 cm, bil pa je mraz in dobro zasnežena cesta skozi Savske jame. Z višino je bilo snega več in kjer ni veter naredil pretirane škode, so bile smučarske razmere odlične. Navdušenje nad aprilskim pršičem je botrovalo odločitvi, da se po spustu iz Struške, odpravim še do sedla Suha in od tam po grebenu na Golico. Smučanje s Krvavke direktno do koče je bilo enkratno. Od koče sem nadaljeval po zimski poti, kjer je bilo treba zaradi manjkajoče podlage starega snega parkrat sneti smuči.

“Kje bomo pa tle smučal?” je vprašala Branka, ko je na Nevejskem sedlu stopila iz avtomobila. In res pogled na južna pobočja Poliških Špikov ni kazal pričakovane zimske podobe. Na srečo sta bila hkrati na parkirišču tudi MegaMajstra tega področja, ki sta na vprašanje o razmerah na kratko odgovorila: “Vse zalito”. Tako sta razblinila dvome in smo se odpravili preko planine Krni dol proti škrbini Riomoz. Če nas je spodaj še malce grelo sonce, nas je na škrbini pričakal kar krepak jugozahodnik. Neugoden veter in trda snežna podlaga sta botrovala odločitvi, da smuči pustimo na škrbini in se na vrh odpravimo peš, opremljeni z derezami in cepini. Tam nas je pričakal krasen bivak, zgrajen v spomin na alpinista Luka Vuericha. Po okrepčilu v njegovem zavetju smo pričeli sestopati. Veter je med tem ponehal, marčevsko sonce pa je odtajalo poledenelo, snežno podlago, zato nam je bilo malo žal, da smuči nismo nesli na sam vrh. Je pa med tem časom pomrznila na vzhod obrnjena grapa na škrbino Riomoz. No, po nekaj metrih štamfanja in abručanja oziroma nošnje smučk, smo odvijugali proti avtomobilom. Cesta spodaj pod planino kaže že kar nekaj kopnin, na dveh mestih se je bilo potrebno skloniti in odpeti smučke…seveda to ni pokvarilo čudovitega vtisa, ki ga je na nas naredila izpeljana tura (galerijo pripne Aljoša).

1 2 ►