Avtor: Peter Ramuš

Ker je ravno tako naneslo, da sem bil že en večer prej v Kopru, me je v soboto zjutraj pred odhodom na Primorsko klical Andraž in me malce v šali vprašal: “A pa si ti prepričan, da ne pada dež? Tukaj tako ščije, da razmišljamo, da bi rajši obiskali živalski vrt.” Pogled v nebo res ni vzbujal pretiranega upanja, a modelska napoved padavin je črto med mokro in suho skalo zarisala nekje nad tržaškim zaledjem. “Ne, ne kar pridite, popoldne bo sonce,” sem nekoliko optimistično odgovoril, sam pri sebi pa pomislil, da tudi kak moker sprehod po lepi dolini Glinščice ali obisk Osapske stene v tako slabem vremenu za tiste, ki bodo v teh koncih prvič, ne bi bila tako slaba izbira. Pa tudi kak kozarec refoške se lahko popije pod streho prijaznih gostišč. Tako se nas je malo pred 10 uro na parkirišču pred kočo Mario Premuda (mimo grede Rifugio Mario Premuda je z 82 metri nadmorske višine, najnižje ležeča planinska koča v Italiji) nabralo kar 16 članov odseka. Od tega je bilo polovico udeležencev tečajnikov AŠ, drugih osem pa spremljevalnega osebja, kar je pomenilo, da smo se z lahkoto porazdelili po navezah in okoliških smereh.

Pravzaprav smo izbrali idealen dan za plezanje v Glinščici. Medtem, ko je večji del Slovenije namakal dež in smo lahko proti Slavniku in Nanosu opazovali strele in poslušali grmenje, smo v Glinščici ves čas plezali v suhem. Veter je le sem ter tja prinesel nekaj zrn sodre in kako debelo kapljo. Tako smo lahko v miru izvedli zastavljen cilj in tečajnikom prikazali, kako poteka vzpon v večraztežajnih smereh, nekateri malo bolj izkušeni so kak raztežaj preplezali tudi v vodstvu. Prav vsak je tekom dneva lahko obiskal dve smeri. Plezali smo v ploščah ob cerkvi Marije na Pečeh, v Zelenem razu (Spigolo Verde) in Velikem razu (La Grande). Popoldne se je res pokazalo sonce in nekateri smo se odpravili pogledat še Osapsko steno. Najlepše se jo vidi z dvorišča gostišča Vovk, ko jo obsije zahajajoče sonce in ti postrežejo s primorsko mineštro (bobiči) in refoškom. Slikovnega materiala pa mi kaj prida ni uspelo pridobiti, očitno smo bili vsi preveč zaposleni s plezanjem in učenjem, pa zato objavljam le par fotografij naše naveze.

Fino je, ko postane eden od otrok polnoleten. Odložil sem ga na smučišču Turracher Hohe, mu s polno moralno in kazensko odgovornostjo prepustil skrb nad mladoletnim bratom, sam pa sem se odpravil na turno smuko. Sicer pa, kaj bi spremenila moja prisotnost na smučišču, saj itak cel dan preživita v snežnem parku, kjer veselo nabijata kolena, kolke in vretenca…jaz pa sem samo občasni opazovalec od daleč.

Tako sem se odpravil na greben, ki preko vrhov Schoberriegel (2208m), Gruft (2232m), Kaserhohe (2318m), Hoazhohe (2319m) in drugih v podkvasti obliki oklepa dolino Weitental in se konča na Eisenhut-u (2441m). Celoten greben je dolg in od Bretthohe dalje tudi skalnat in prepaden, pa zato s smučmi tudi na tem odseku težje prehoden. Sam sem turo zaključil na Hoazhohe in si s sedla poiskal strm prehod v zatrep doline, od tam pa po gozdni cesti do spodnje postaje Turrach bahn-a, kjer mi je prijazen žičničar brez težav omogočil brezplačno vožnjo nazaj na prelaz. Na poti so me spremljale presenetljivo dobre snežne razmere, saj je ponoči zapadlo nekaj snega, ki mu veter na severni strani ni naredil škode. Ker je bila tura speljana malo po svoje, pa nisem niti srečal nobenega somišljenika, niti naletel na sledi kakih predhodnikov…

Naslednji dan sem se odpravil zopet na severno stran Košute in sicer v Vzhodno grapo Košutnikovega turna (2133m). V grapi sem pričakoval vsaj približno podobne razmere, kot smo jih imeli nedaleč stran pred dobrim tednom. No, pričakala me je popolnoma preobražena snežna odeja, zjutraj dodobra pomrznjena, zato so smuči romale na nahrbtnik, na noge pa dereze in cepin. Skozi grapo sem se povzpel brez smučk, saj je bila snežna podlaga razrita in trda, šele nižje so sončni žarki pripravili nekaj “maslenih” zavojev. Za smuko skozi žleb bo treba počakati na novo pošiljko.

Današnji dan ni bil tako poleten, kot včerajšnji. V dolini Borovnice sva z Maticem štartala pri ekstremnih -3 stopinjah celzija. Posledično sva imela vseh 1400 višincev do vrha Obirja trdo podlago. Prva polovica žleba je bila izvrstna. Smučala sva po čudoviti “grifik” kloži. Druga polovica pa je, še posebej po dopoldanski razjasnitvi, dodobra pomrznila. Je bilo potrebno kar konkretno stopiti na robnike. No, naju vsaj niso ogrožali plazovi, katerih včerajšnje sledove, sva si ogledala na dostopu. Nadaljevanje pa ni dovoljevalo pravih smučarskih užitkov, saj se je pomrznjena površina ponekod nepričakovano predirala, a kot sem pred nedavnim prebral na enem izmed alpinističnih portalov, so jutra najlepša zjutraj. Tudi midva sva, v skladu z veleumno izjavo sklenila, da je vseeno smučati najbolje po snegu in po petih urah zadovoljna zaključila pokrajinsko izredno lepo turo čisto spodaj ob glavni cesti pri avtu. Tudi to nekaj šteje. Levi krak grape, ki izstopi skoraj čisto na vrhu in je nekoliko strmejši, pa na žalost zaradi pomanjkanja snega na izstopu, ni smučljiv.

Na zadnjih treh sidriščih nisva z Janžem niti govorila več. V soboto je sonce peklo kot pri norcih. Za nama je bilo dobrih 600m stene in pet ur praženja. In to na pragu novembra. Neverjetno. Čutare so bile prazne. Napis na skali “uscita seconda” je bil preveč vabljiv. Še kletvica v stilu “Sunce žarko da ti…”in že sva se znašla na markirani poti v dolino. Čakalo naju je še kar nekaj vročega sestopa in tik pred avtomobilom sem razmišljal, da sem tako žejen, da mi niti pivo ne paše več. Škoda, bila sva zgodnja, plezala kar hitro, a na tako vročino konec oktobra v južni steni nisva računala.

V nedeljo sva se v te iste konce odpravila s Saro. Pripeljala sva se do planine Pramosio, od tam pa do uro hoda oddaljene stene Parete di Avostanis. Steno sem pred leti obiskal z Janžem in Markotom. V res idiličnem okolju ob istoimenskem jezeru na 2000 metrih smo bili takrat popolnoma sami. Skala je super, v steni skoraj 100 športnoplezalnih smeri, a svedrovci so bili stari in precej narazen ter sidrišča rjasta. V nedeljo je bilo tam plezalcev več deset. Nasmehi goloprsih plezalcev in mičnih plezalk s psički in sončnimi očali so se bleščali tako, kot popolnoma novi svedrovci in sidrišča. “Aha” sem si mislil. “To je torej razlog za tako velik obisk. Popolnoma renovirano plezališče”. No, midva s Saro sva se odpravila plezat v eno redkih večraztežajk, ki potekajo čez celo steno. Plezala sva smer Via De Infanti (130m, 4c). Smer izstopi na staro vojaško mulatjero, od tam sva se v dobre pol ure vzpela na Creto di Timau (2218m). Goro z lepim razgledom, ki obvladuje severno stran mesteca Timau. In tam me je zopet zbodel v oči- Gamspitz, gora z 900 metrsko steno, ki naju je prejšnji dan tako izžela. Bo treba tja še enkrat…

Avgusta leta 1993 sva z legendarnim jeseniškim plezalcem Benjaminom Ravnikom plezala smer Krivic Cedilnik v Široki Peči. Na predvečer vzpona sem v plezalnem vodniku Igorja Mezgeca, Martuljek prebral sledeče:”…dokončala sta smer tako, da sta se čez nekaj let spustila z vrha in nadaljevala tam, kjer sta prvič nehala-za taka dva gamsa malce nenavaden način. Če Borota vprašaš zakaj tako, se ta samo zvito zareži in prizna , da je spodaj eno čudno mesto, pa družina in otroci…”. strah me je bilo takrat tistega vzpona, a Bendžo je suvereno opravil s težavami. No, midva z Janžem nisva taka gamsa in tudi spodaj v najini smeri ni nobenega čudnega mesta, a ponovno kolovratiti čez spodnjih 600 m stene se nama ni dalo. Raje sva malo popraznovala noč čarovnic, zjutraj malo dlje spala in se še tretjič v štirih dneh odpeljala v mestece Timau (saj ni daleč, 20 km več kot ima Ljubljančan na Vršič). V pogovornem tempu sva prispela na mesto, kjer sva pred dvema dnevoma zapustila steno, splezala še zadnje 4 raztežaje in 200 m lažjega grebena, ter tako preplezala smer na malce nenavaden način. Bo že še priložnost, da jo spraviva v žep v enem kosu, sedaj ko poznava njene skrivnosti…

Via Attrezzata v Gamspitz je zanimiva smer. Leta 1984 so jo člani CAI di Ravascletto s pomočjo brigade Alpina Julija opremili z betoniranimi klini, ki se jih običajno uporablja na feratah (na srečo se tak način opremljanja smeri ni širil dalje in je to edina, meni znana, na tak način opremljena smer. A pozor, pisalo se je leto 1984…). Le ti so na mestih, ki ne presegajo IV+ težavnosti nameščeni precej narazen in služijo vmesnim varovalom med plezanjem. Na dveh, treh mestih, kjer težavnost doseže spodnjo šesto stopnjo, pa dovolj skupaj, da lahko služijo tudi kot oprimek ali stop. Kljub temu niso moteči, tudi če želite smer preplezati prosto. Na varovališčih so dodani tudi novi svedrovci. Vstop v smer je že po 20 minutah hoje nad mestecem Timau, plezati začneš že praktično v gozdu. Vegetacije je obilo, a ni moteča, skala kompaktna in hrapava. Čar smeri je njena dolžina. Skupaj jo je za 900m, s številnimi prečnicami. Če ne vlečeš “štajerca” in se v strmem gozdu v spodnji tretjini ne razvežeš, lahko v tej smeri potegneš blizu 30 raztežajev, kar pa se ob kratkem dnevu hitro zavleče v noč. Pa še sestop ni ravno za z rokami v varžetu. Smer sicer ponuja dva naravna izstopa na bližnjo označeno pot. Birt v krčmi Casetta In Canada pod Plockenpassom, od koder je lep razgled na omenjeno steno pravi, da se vsako leto v tej smeri dogaja marsikaj….