Avtor: Peter Ramuš

Da bi se izognil močnemu jugozahodniku in po možnosti tudi oblakom, sem se danes odpravil na severno stran Karavank. Bil sem brez določenega smučarskega cilja, ker pa le teh nad  Medvedjim dolom  ne manjka,  sem se odločil, da si cilj izberem glede na razmere. Ovčji vrh je bil že zjutraj obsijan s soncem, tako da bi bil tudi ta lahko primeren cilj. Ob prihodu na plaznico Široke riže pa se usmerim proti Janeževemu žlebu v pobočju Stola. Že samo melišče je bilo precej zoprno za hojo, saj so spodaj  obsežne plazovine, ki jih prekinjajo kopnine in poledenele klože. Tudi višje se razmere ne izboljšajo, žleb je leden in spihan, izboljšalo pa se je vreme, zato me premamijo sončni žarki , ki so posijali na pobočja Dolge riže in grap, ki vodijo proti Vajnežu.  Še preden dobro zakorakam v Janežev žleb, pripnem smuči in previdno odsmučam nazaj po meliščih Široke riže, ter se usmerim proti Vajnežu. Tu so me pričakale (med 12 in 13 uro) zares krasne razmere. S smučmi se je dalo priti skoraj na greben (nekaj metrov je bilo potrebno smučke nesti v rokah) in od tam do vrha Vajneža. Pri samem spusto sem nekaj deset metrov desno od izstopa grape našel zasnežen prehod nazaj v grapo, pa mi tako sploh ni bilo treba sneti smuči. Cesta do parkirišča že ima dve ali tri nekajmetrske kopnine…Glede na vreme super tura.

Noč iz ponedeljka na torek je minevala v znamenju prebavnih težav,  posledično sem cel torek z otroci preživel na smučišču Turach  na tešče. Zvečer sem bil doma kot cunja in bojda tudi zelo tečen. Le trma in želja po osvojitvi karnijskega prvaka (in seveda budilka) so me ob treh ponoči pognali iz postelje. Termometer v avtu, ki kaže 11 !!! stopinj, ter še rahlo zvijanje v želodcu nista bili najboljši znamenji, a potem je šlo vse samo še navzgor. Cesta do koče Tolazzi normalno prevozna, vendar sneg do parkirišča, razmere za hojo super, a snega že  malo, zato je treba na enem mestu že malo popraskati po skali (in ob teh temperaturah bo takih mest hitro še več). Okrog devetih odložim smuče na običajnem mestu pod vršno strmino. Čeprav sem zelo potihem upal, da bo šlo morda z vrha na smučeh, je bilo kmalu jasno da razmere niso prave. Spodnji del strmine preveč kopen, vmes številne skale obdane z vodnim ledom, na vrhu še nekaj klože, ki je po pripovedovanju edinega človeka, ki sem ga srečal ta dan, pred dvema ali tremi tedni, povzročila tragično nesrečo. Tako sem se na vrh odpravil s cepinom in derezami. Pri spustu navzdol sem ujel prave razmere in turo okrog 11 ure zaključil pri avtu.

Danes po službi sva se z Markotom odpravila v Centralni slap v Tamarju. Je lepo narejen, led odlične kvalitete, le višje je prekrit s snegom ali tanko skorjo. Desni je do polovice zasut z ogromno plazovino, Mimo votline izgleda v redu, v Sveči pa je ena naveza obračala. V Tamarju zaenkrat še zima, upajmo da za vikend v ta kot še ne pokuka pomlad.

Začeli smo ga že v četrtek. Z Maretom, Gorazdom in Žigom smo izbrali Zechnerkarspitze, 2452m visok hrib v Schladminških alpah. Gora je zahodneje ležeča soseda bolj poznanega Prebra. Sneg je bil vse sorte, a zaradi inverzije ni bilo skorje (zjutraj v dolini -15, na vrhu pa prav prijetno toplo). Najlepše je bilo, da smo se pripeljali na smučeh prav v dno doline, praktično do glavne ceste. V gozdu in dolinskih senožetih še pršič. V petek sva se z Janžem zapeljala do Sadnighutte. Povzpela sva se na Hilmersberg (2670m). Razmere odlične, na celi poti srečala le štiri smučarje. Po zasluženem pivu sva hotela domov, a to je bil račun brez krčmarja. Cesto je zasul plaz, zato sva bivanje v koči nekoliko podaljšala. No, za naju so lepo poskrbeli. Sledil je dan smučarskega počitka (mimogrede, družinsko smo obiskali plezalni center v Beljaku in bili prijetno presenečeni- visoka stena, velik nabor lepih smeri, nič gužve, dve bolder sobani…še pridemo). Danes zjutraj ni bilo plana, Janž pa bi šel z veseljem še na kako smuko. Malo pregleda vremenskega dogajanja na spletu in nekaj čez devet se odpeljeva proti Schonfeldu. Spotoma pobereva še Manco in na licu mesta določimo cilj. Najbolj sončno je izgledaj Muhlhauserhohe (2216m). Na vrhu je sicer močno pihalo, začele so se vlačiti meglice, a to je bilo obilno poplačano na super spustu… Na njegovih zahodnih pobočjih se je obdržala precejšnja količina suhega snega…

V petek smo se odpravili na turno smuko v Avstrijo. Odločili smo se za Gmeineck. Čisto na vrhu je veter odnesel precej snega, pa je bilo potrebno kak zavoj narediti bolj previdno, v izogib bližnjega srečanja s skalo. Srednji del do gozdne meje je bil prekrasen, nižje pa za brezskrbno pršičarjenje manjka še kak decimeter ali dva snega. Upajmo, da ga prinese prihajajoče poslabšanje vremena. “Sotrpini” so bili Gorazd, Uroš in Miha.