Avtor: Peter Ramuš

V petek sem se  s Tino ponovno odpravil proti Mokrinjam. Namenjena sva bil v vzhodno steno V. Koritnika. Na parkirišču sva srečala dva lokalca, opremljena z vrtalnim strojem in svedri. Povedala sta, da bo drugo leto izšel nov, posodobljen vodniček tega področja, zato pregledujeta stanje varoval v obstoječih smereh, kaj zamenjata ali dodata na novo. Bila sta namenjena ravno v “najine” smeri. Da jima ne bi bila v napoto, sva se preusmerila v južno steno. Prijazno sta nama v najin vodniček vrisala potek smeri, ki sta jo opremila prejšnji dan. Tako sva zjutraj za ogrevanje preplezala smer, ki je dišala še po svežem…težave niso presegale ocene 5a, imena seveda ne veva, je pa bila to primerna smer za ogrevanje v svežem jutru. Potem sva splezala še Gretel 5c/6a in Crete Rosse z var. 6a+.

V soboto smo se odpravili v Koper. Z Janžem in Saro smo obiskali Glinščico in v lepem, sončnem popoldnevu preplezali Veliki raz (5c). V nedeljo sva še pred dežjem z Janžem odhitela še preko Medota. Popoldne smo zaključili v podzemlju jame Dimnice…

Prihaja čas za tople, južne stene. Z Janžem sva v soboto obiskala južno steno Velikega Koritnika (Trogkofel 2279m)) nad Mokrinjami. Splezala sva smer Crete Rosse 6a. Le ta je, tako kot ostale v tej steni, v celoti navrtana in ponuja 6 krajših raztežajev v zelo kompaktni skali. Sestopila sva po ferati, do avta pa hodila nekoliko dlje, ker so naju zaustavile borovnice….:)

Včeraj sva za odprtje sezone s Saro obiskala to simpatično, 120m visoko steno ob Miljskem jezeru. Plezala sva smer Seinerzeit (5a). Smer ima sedem krajših raztežajev, premore odlično skalo (gnajs) in varovanje ter ponuja raznoliko plezanje. Pred najinim plezanjem je v steni potekala delovna, čistilna akcija odstranjevanja majavih skal in zelenja, pa je bila zato smer mestoma prašna. No, dež bo naredil svoje.

Peternel v svojem vodniku pravi, da gore na senčni strani Molltala niso tako pogosto obiskane. Bo že držalo, saj na celi turi z Urošem nisva srečala žive duše. Že odcep za cesto proti izhodišču označuje le ena lesena, nevpadljiva tablica. Cesta je normalno prevozna do elektrarne na višini 1225m, proti zajetju in zgornjem parkirišču pa je še na debelo zasnežena, zato iz avta stopiš direktno na smučke. Spodaj sva imela nekaj orientacijskih težav, saj naju je zavedla špura v smeri Torlkopfa, pa sva tako dodala še kakih 200 “neprostovoljnih” višincev. Sneg vse sorte, a kake pretirano “moteče” podlage v obliki skorje ni bilo. Tura je pokrajinsko zelo razgibana in lepa, razgled pa iz te lokacije res enkraten.

Tudi tokrat smo poiskali malo lepše vreme v Avstriji. Odločili smo se za Grosse Kesselspitze blizu smučarskega centra Obertauren v Radstadtskih Turah. Snega je v teh koncih v zadnjih dneh v višinah padlo okrog 30 do 40 cm, zato so bile prve plazovine ža tik nad parkiriščem na dostopni cesti do planine Gastalm. No, tudi starega je še veliko. Pobočja so prvi smučarji po sneženju preorali že včeraj in tudi danes jih ni bilo malo, a se je še vedno dalo narediti nekaj deviških zavojev. Zgoraj razmere zelo v redu, nižje pa prvovrsten, premočen, težak, spomladanski gnilec. No, cesta je bila že dobro zvožena in ni bilo težav.  Smučali Maja, Nanika, Sandra, Raf, Mare in Janž.