Avtor: Peter Ramuš

Skrajni severozahod Sicilije je poznana plezalna destinacija, ki jo je že obiskalo kar nekaj članov našega odseka, zato sva s Saro opremljena z informacijami in Gregovim vodničkom približno vedela, kaj naju čaka v plezalnem smislu. Tri kilometrski zid ob obali Tirenskega morja imenovan Scogliera di Salinella z množico športnoplezalnih smeri, Monte in Pizzo Monaco s svojima več stometrskima stenama, ter množica plezališč v okolici mesteca Custonaci in Castelluzzo, ki ponujajo prvovrstno skalo. Ta čvrsti apnenec (pravzaprav gre že za njegovo preobraženo obliko, zato so v okolici pogosti kamnolomi marmorja) in njegova neverjetna razčlenjenost, te ob prvem stiku enostavno navduši. Plezalne razmere v začetku novembra so bile ugodne, lažji in bližji sektorji kar obiskani, v bolj oddaljenih si srečal le navezo ali dve, morje ravno prav osvežilno za razgrete mišice po plezalnem dnevu…

Vsak plezalni dopust je najboljši, a so malenkosti, ki ga včasih naredijo še boljšega. Tokrat je bila to lokacija najine hiške sredi razvalin gospodarskih poslopij, v katere nezadržno sili dišeča sicilijanska makija. Umaknjena v hribe, z razgledom na oljčne gaje mesteca Castelluzo, zaliv Sv. Margerite in postavni stožec Monte Cofana, sva uživala v razgledih in trenutkih prebujajočega se dneva ter v dolgih novembrskih večerih in to – kakšna svoboda- brez wi-fi-ja, z le slabotnim signalom na strehi prebivališča.

1 2 ►

(***) Sicilija je bila njega dni ena najbogatejših italijanskih pokrajin, v določenih obdobjih pa zaradi političnih trenj in nerazvitega gospodarstva tudi na robu revščine s precejšnjim odlivom prebivalstva v razvitejše dele sveta in seveda predvsem v ZDA. Roman z naslovom Rajnki Matija Pascal, sicilijanskega pisatelja in nobelovca Luigija Pirandella pripoveduje o glavnem junaku, ki se v stiski odloči zapustiti rodno Sicilijo in pred upniki, neljubečo ženo in nasilno taščo, z nekaj lirami v žepu, ubežati v obljubljeno Ameriko. Z oddaljevanjem od rodne grude plahni tudi njegovo upanje na boljše življenje v tujini. Z zadnjimi lirami vstopi v igralnico na severu Italije in ker mu je bila tisti večer sreča mila, priigra ravno tolikšno vsoto, da bi lahko doma poplačal dolgove in začel novo življenje. A na povratku na vlaku, kaki dve postaji pred domačim krajem, v lokalnem časniku prebere svojo osmrtnico. V bližini njegovega mlina, ki so ga zasegli rubežniki, so namreč nekaj tednov po njegovem izginotju odkrili razpadajoče truplo, ga zmotno povezali z glavnim junakom in tako se je Matiji Pascalu ponudila nova priložnost, novo življenje…. Če vas zanima kako se počuti človek, ki je “mrtev za življenje in živ za smrt” priporočam branje omenjene knjige na strehi kake sicilijanske domačije ob spremljavi kapljice avtohtone Nero d’Avole, pa tudi Birra Messina s ščepcem soli ni slaba.

Tri ideje za tiste, ki si še ne upajo v klasike, za tiste, ki ne čutijo več pretirane želje po rjastih klinih in krušljivi skali in tiste, ki jim kak dan enostavno zapašejo svedrovci in dobra skala….

1. Neue Nordwand Jubilaumsweg je popravljena klasika iz leta 1959 in leži le lučaj levo od Kaminske smeri v severni steni Celovške špice. V sedmih kompaktnih raztežajih te popelje čez steno, kjer izkorišča najlepše prehode. V treh raztežajih se spogleduje s šesto stopnjo, varovanje je urejeno brezhibno, ambient kljub temu, da ste v Karavankah, pa prav alpski. Za popestritev ture priporočam romantični dostop iz zatrepa doline Završnice ter nadaljevanje po grebenu Orlic do Stola.

2. Steinbeiser je smer v SV steni Velikega Koritnika nad Mokrinami. 10 krajših raztežajev, ki ne presegajo četrte stopnje, poteka po čvrsti karnijski kamnini. Kljub temu, da je smer označena kot “semialpin”, vsaj nekoliko izkušenejša naveza pomičnih varoval ne potrebuje. Nikakor pa ni nič narobe, če za pasom visi kak frend ali jeba. Stena je v senci popoldan, dostop je kratek, izstopi nekaj metrov od ferate Uiberlacher, zato si zjutraj, ob stabilnem vremenu seveda, z lahkoto privoščite jutranjo kavico ali dve.

3. Quante bella Giovinezza pa je smer v severni steni Bele peči (Bila Peit po Furlansko) nad Nevejskim prelazom. Gre za najlažjo, pa tudi najdaljšo smer v tej gori. Od dvanajstih raztežajev le eden zahteva plezanje 6a+ stopnje. Skala je čudovita. Priporočam obisk v času remonta gondole, saj to sicer zelo obljudeno območje takrat užije nekaj gorskega miru, to pa odtehta urico ali dve dodatne hoje.

Plezali v preteklih dneh: Teja, Sara, Doroteja, Janž, Peter

Medtem, ko so si nekateri člani odseka že dodobra pretegnili prste v kompaktnih in slikovitih stenah, ki se bočijo nad dolino Valle del Sarca ter se počasi že ozirali proti domu, smo se nekateri v to plezalno Meko šele odpravljali. Še pred sončnim vzhodom in prvomajsko budnico sva s Saro drvela po italijanski avtocesti. Pot je potekala hitro in gladko, prsti so naju že srbeli, smer za prvi dan je bila izbrana, a tik pred ciljem sva obtičala v prometnem zamašku. Debelo uro cijazenja skozi dvokilometrski predor in stoječa kolona proti Gardskem jezeru, naju je prisilila do obvoza preko Trenta. Zaradi dolgotrajne vožnje in nadpovprečni prvomajski temperaturi sva se prvi dan odpovedala plezanju večraztežajk in dan zaključila v senčnem plezališču Comano. Po nastanitvi v prijetnem apartmaju tik pod mogočno steno Monte Brenta sva skovala plan za prihodnje tri dni. Le ta je vključeval zgodnje vstajanje, opoldansko siesto s kosilom in spanjem in popoldansko plezanje do sončnega zahoda.

Na ta način sva se izognila praznični gneči v stenah in sončni pripeki ter iz enega dneva naredila dva, V petek sva tako že ob desetih zaključila s smerjo Via degli Amici (5b, 200m), popoldne pa zaradi padajočega kamenja bila primorana obračati v smeri Spinelo (6a, 220m) v Parete Zebrata. Večje število plezalcev in grušč na policah sta že dopoldan botrovali hujši nesreči avstrijske plezalke in je moral posredovati helikopter. V soboto sta se nama pri najini taktiki pridružili še Teja in Pija, ki sta bivali v bližnjem kampu. Zjutraj smo plezali Via Cercando la trincea (6-/6, 215m) v Parete Pezol, popoldne pa Caino e Abele (6a+, 175m) v Cimi Capi. Zadnji dan sva zaključila v Nuova via Argo (5c, 160m) v Parete san Paolo in se ob prvih kapljah odpravila preko Avstrije domov. Dež sva potegnila za sabo zato, da na vrtu ne bo treba zalivati solate.

Ruben Östlund je leta 2022 posnel film Trikotnik žalosti (Triangle of sadness). Film je gledljiv in všečen, Sari tako zelo, da se je pozanimala tudi o lokaciji snemanja. Ugotovila je, da so ga posneli na grškem otoku z imenom Evia. Meni povsem nepoznana zadeva pa me je začela zanimati v tistem trenutku, ko mi je Sara omenila, da se tam tudi pleza…

Evia je novejša različica originalnega imena otoka Euboea, ta pa izhaja iz besede dober in vol; torej (dežela) dobro (rejenih) volov. Gre za velik otok, za Kreto drugi največji v Grčiji in peti v Sredozemlju. Na zemljevidu je neopazen, saj leži tako blizu celine, da zlahka spregledamo, da gre za otok. Pa tudi sicer je bil še, v geološkem smislu, pred kratkim del celine. Po predvidevanjih naj bi močan potres pred 6000 leti povzročil prelomnico, ki jo je zalilo morje in nastal je ozek preliv, ki na najožjem mestu meri le 40 metrov (Evripova ožina). Bojda je bilo to mesto strah in trepet antičnih mornarjev, saj so za njega značilni močni tokovi, ki večkrat na dan zamenjajo smer. Dandanes je otok s celino povezan z modernim, visečim mostom, ki sodi med večje v Evropi.

Otok ima strateško lego, saj je tako rekoč vzhodni branik Aten. Ob prebiranju zgodovine in opisovanju vseh sporov in vdorov ter obleganj tega območja, se nam zdi, da so se na tem otoku zvrstila vsa ljudstva starega sveta. No, za plezalce je najpomembnejša invazija Francozov v letu 2018 (z nekaj predhodnimi poizkusi v preteklosti). S šlemi, pasovi, kovinskimi pripomočki ter vrtalniki, so na prvi pogled spominjali na antične bojevnike, njihov cilj pa so bile skalnate stene med vasicama Manikia in Vrysi. Dokončno so jih osvojili s pomočjo donatorja Petzla v letu 2022…in rodila se je Manikia Project (https://manikia.com).

Tako danes na tem območju najdemo okrog 600 odlično opremljenih športnoplezalnih smeri v fenomenalnem apnencu ter okrog 30 večraztežajnih smeri do 250 metrov dolžine. Turistična infrastruktura niti približno ne sledi eksponentnemu razvoju športnega plezanja, zato zaenkrat še vedno lahko užijete pristno grško podeželje, hkrati pa plezate v praktično novih smereh. Plezalcev je bilo presenetljivo malo, večinoma smo bili v plezalnih sektorjih sami… V vasici Vrysi je sicer kamp, kar pa je za letalske potnike malce nepriročno, število apartmajev pa je zaenkrat precej omejeno… za Slovence je logistika enostavna. Do tega plezalnega paradiža nas loči toliko kilometrov, kot imamo Jeseničani do Ospa. No, le vmes poletimo iz Brnika do Aten…

Razvoj plezalnega turizma je podprt tudi s strani lokalnih oblasti, domačini (90% prebivalstva je upokojencev) pa neverjetno prijazni in ustrežljivi. Glavna gospodarska dejavnost je bila do sedaj ekstenzivna drobničereja in produkcija olivnega olja, ravno s Projektom Manikia pa želijo pospešiti tudi razvoj turizma in s tem omogočiti tudi možnosti dodatnega zaslužka….vse lepo in prav, dokler so na parkiriščih trije, štirje avtomobili….

Vsekakor priporočljiva plezalna destinacija vredna čim prejšnjega obiska. Da gre za turistično še dokaj naivno območje dokazujejo tudi nizke cene. Na voljo sem za dodatne informacije (prenočišča, sektorji….), če bi koga zamikalo. 80 metrska vrv je obvezna! Obstaja vodniček, a ga ne posodim. Kupite si svojega, praktično celoten znesek gre namreč za razvoj tega območja. To je najmanj, kar lahko prispevamo. Aja, pa morje ni daleč.

1 2 ►

Prvotni dopustniški plan je bila sicer Korzika, a je Janž zaradi študijskih obveznosti moral ostati doma. Tako smo ostali brez pomembnega zagovornika plezanja na družinskih počitnicah in se odločili, da Korziko napademo drugič s popolno ekipo. Janža smo nadomestili s sosedovim mulcem in se tako odpravili proti Sardiniji. Ekipa dveh prismojenih staršev, ki za Sardinijo sredi julija in vročinskega vala pakirata plezalno opremo in dveh pubertetnikov, katerih glavni cilj je spanje do 12 ure, se je na koncu izkazala za dobitno kombinacijo.

Dnevna rutina je izgledala takole: s Saro sva zjutraj vstala pred sončnim vzhodom, preživela dopoldan v plezališčih (kjer sva bila večinoma sama), se vrnila ravno, ko sta se Ruj in Gašper prebudila, po kosilu smo obiskali plažo (kjer večinoma nismo bili sami), zvečer pa starši spat, otroci pa v lajf…

Imeli smo res srečo z vremenom, saj nas je prvo noč prešla vremenska motnja in precej znižala dnevne temperature, poleg tega pa je pihal tudi prijeten vetrič, tako da je bilo plezanje v senci prav prijetno. Na koncu vsi štirje udeleženci super zadovoljni (: