Avtor: Nanika Fajfar

Ker je sosed Vilman tako hvalil smuko z Vajneža v ponedeljek, smo se zmenili, da jo še enkrat skupaj mahnemo na najvišji vrh v Jeseniški občini.

Z avtom sva se nameravala zapeljati do Potoške, pa nama je sneg to preprečil 50m pred odcepom in po dobri uri reševalne akcije pod vodstvom Mihe Rezarja (hvala njemu & company), tako da sva jo morala mahniti s smučmi na rami proti Valvazorju, kjer sva si za domom že lahko nataknila smuči.

Pot skozi gozd je še dokaj solidno zasnežena, samo na nekaterih bolj prisojnih legah snega že zmanjkuje.

Pred Urbasovim studencem sva jo mahnila desno skozi gozd. Janez je že pred dobro uro odšel naprej, sva se najprej povzpela do stene preveč po desni, po telefonarjenju odsmučala navzol, potem pa končno našla Janezove sledi, ki so vodile po levi strani grabna skozi gozd. Pot je bila precej bolj naporna od pričakovane, saj je neprehodna s smučmi na nogah, meni pa se je zaradi dokaj solidne kilaže na precejšnjem delu poti udiralo skoraj do pasu.

Nani si je nataknila smuči po kaki uri gaženja, jaz pa šele na vrhu gozdne meje, ko se teren položi, ker se mi je pod psmi nabiral sneg in sva jim morala dati prvo pomoč (na sliki), da je šlo še naprej do vrha grebena. Janez naju je sicer hotel počakati na vrhu na sončku, ker ga je malo skrbelo, ko pa sva mu obljubila, da se bova peljala po njegovih sledeh – da ne bova šla v graben!, se je odpeljal navzdol.

Smučanje po skrajni levi strani po srencu je bilo odlično, saj je pomrzjena podlaga zdržala tudi pritiske moje teže.

Držala sva se navodil kljub temu, da je Naniko zelo mikaj graben tja nikakor nisva zavila in nadaljevala s smučanjem skozi gozd – kot sva obljubila.

Kakih 100m pred cesto sem moral pokazati še svoje plezalne sposobnosti in potem je sledil še spust do ceste in po njej nazaj do Valvazorja.  PRAVA DOGODIVŠČINA:)

®obertO

P.S. Nisva šla do križa, tako da ne vem, če je uradno to Vajnež al bi bilo bolj primerno reči Belščica:) Nanika

Po večkratnem prigovarjanju moje življenjske sopotnice sem na Velikonočno nedeljo končno zbral dovolj poguma, da sem se priključil turno smučarski odpravi AO Jesenice.

Cilj je bil 2270 m visok pukelj v Krških Alpah. Tura se začne pri najviše ležeči cerkvi na Avstrijskem Koroškem v vasici St.Lorenzen in der Raichenau (1477 m).

Po poledeneli poti skozi gozd smo po kaki uri prispeli do gozdne meje. Pot smo nadaljevali po levi strani in kmalu dosegli mali Speikkofel (2109 m). Pot se potem delno spusti navzdol desno in ob ograji nadaljujemo vzpon na vrh. Na vrhu nas je kar precej prepihalo, zato smo se dokaj hitro spustili proti dolini.

Zgornji del precej pomrznjen, srednji del kloža, spodnji del gnil spomladanski sneg, tako da, ni bilo glih pol metra pršiča, pa vseeno je bilo za vsakogar nekaj in nekateri so uživali bolj, nekateri manj.

Zaključek baje “kot običajno” na Dovjem.

Upam, da sem se kolikor toliko solidno odrezal in bom deležen še kakega vabila na turno smučarsko odpravo.

Zapisal: ®obertO

p.s. po kložastem pršiču uživali: Mare Š., Maja & Raf, Sandra, Aleš & Petra, Mi2

Vsaj enkrat letno je pač treba na romanje, sva sklenili s prijateljico Jerco in sva se zapeljali v Žabnice, kjer sva se še v megli opazili četico pohodnikov, ki so se začeli vzpenjati po križevem potu. Ob razglabljanju o svetu in življenju nasplohJ sva jih kmalu pustili za sabo in ujeli prve žarke sonca, ki je z neverjetno toploto objemalo Svete Višarije (1766m). Zavili sva v krnico V Klobuku in nadaljevali s filozofiranjem, ki naju je namesto do križa na Kamnitem lovcu (kamor bi morali it peš, zato…J) pripeljalo do ene izmed glav (ne vem, mogoče Višarske veže glava (2048m) ali pa Za  klobukom glava (2012m)), kjer sva ležerno občudovali vršace naokoli in se potem z užitkom po zmehčanem snegu odpeljali navzdol v krnico. Ker se nama ni ljubilo še enkrat vpregat cuckov, sva imeli še fajn trening tako v paralelnem  štamfanju, kot v štamfanju v smrekco, k izgubljanju tekočine pa so pripomogle še »cokle« pri slalomu skozi drevesa, tako da sva kljub gužvi na terasi na Višarijah počakali na primerno hidracijo, kar pa ob prelepi naborjetski kulisi ni bilo prav nič težko. Ampak do avta sva pa potem raje odkarvali po smučiščuJ

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob 7.h zjutraj pred Vereinom naša četica (Maja, Raf, Mare, Aleksandra in Nanika) še ni točno vedela, na kateri vrh v Ziljskih Alpah bi jo mahnila. Zapeljali smo se čez Korensko sedlo proti Koetschachu, parkirali na Plockenpassu (Passo di Monte Croce Carnico – 1360m) in se odločili za Elferspitz (2251m), zapostavljen  vrh zraven bolj znanega Polinika. Začetek ture je enak kot za Polinik, mimo Zelenega jezera (Gruensee) najprej po Forststrasse, nato pa skozi gozd do planine Unteren Spielbodenalm (1621m). Malo nad planino sta Maja (zaradi težav z očmi) in Aleksandra (iz solidarnosti) odsmučali po cesti nazaj, mi pa smo se povzpeli do Obern Spielbodenalm (1820m), kjer so se nam vrhovi še skrivali v megli. Mahnili smo jo navzgor v širok kanal, kjer se je pred kratkim že splazilo in nekje na sredi, ko so se oblaki dvignili, ugledali precej kopen vrh Elferspitza. Zavili smo desno na sedlo, v upanju, da do vrha pritacamo s smučkami z V strani, pa so nas pričakale samo skale. Na desni strani sedla je sameval lep neomadeževan vrh (če odštejemo gamsove stopinje) in padla je odločitev, da cucke usmerimo desno.  Na vrhu je bil v snegu sicer zakopan lesen križ z napisom, vendar nam ni uspelo prebrati napisa, po izohipsah sodeč pa kraljuje na 2189m. Smučarija vršne flanke je bila ultraueber super, stma in trda, nižje se je začelo sicer predirati, pa vseeno super, od planine pa rodeo skozi gozd z nekaj padci, pa še en manjši vzpon navzgor zaradi zgrešene linije. Pa smo vseeno vztrajali skozi gozd, na koncu pa ujeli še malo gnilca. Summa sumarum, čeprav ne vemo točno, na katerem puklu smo bili in je bila  smučarija fizično bolj naporna od vzpona, je bila tura odlična. S Plockenpassa smo se vrnili čez Italijo, da smo vrgli pogled na Panettone v Pal Piccolo, kamor se po Rafovih besedah splača prit splezat Via della Rampa.

Malo zaradi Perotove objave, malo pa zato, ker nisva imela avstrijske vinjete, sva se čez koren podala proti Feistritzu in naprej proti kmetiji Peitler (parkirala sva sicer že spodaj, vendar je malo naprej od kmetije dovolj prostora) in zagrizla v meglo v upanju, da ‘vremena Avstrijcem bodo se zjasnila’. Ker je špura narejena skozi gozd, ni bilo panike, da bi se izgubila, navdol greva pa še vedno lahko po cesti, sva preudarno sklenila. Nad gozdno mejo sva bila nagrajena za vztrajnost in sva se pod nebeško plavim nebom povzpela na precej vetroven vrh in občudovala Hoehe Tauren, poškilila južno na Dobratsch in med nocki severno izbrala naslednji cilj, nato pa  uživantsko odsmučala po sicer ne več deviškem snegu – ampak se je dalo podpisat:) Škoda samo, da se ni videlo jezera v dolini. Pa drugič.