Mont Blanc

V sredo smo se ob 1h zjutraj zbrali pred našo postajo GRS na Jesenicah in se odpravili na dolgo pot proti Chamonixu. V Kranju smo pobrali idejnega vodjo in organizatorja našega izleta Miha Megušarja. Pot nas je preko mejnega prehoda Fernetiči vodila mimo Benetk, Verone, Milana v dolino Aoste. V kraju San Vizenco smo naredili odmor za kavo in malico. Sledila je še vožnja do Courmayerja in skozi 11,6 km dolg enocevni predor Mont Blanc do Chamonixa. Do kraja Les Houches smo prišli po 5 minutah. Parkirali smo vozilo in pripravili nahrbtnike za vzpon. Do nadmorske višine 1800m nam je pot skrajšala kabinska žičnica na Belvuie. Od tam smo presedli na zobato železnico, ki nas je pripeljala na Nid d Aigile na višino 2370m. Tukaj je prekrasen razgled na mogočni ledenik Biomasse. Od tod naprej je bilo voženje konec. Pot smo nadaljevali peš do koče Tete Rousse na višini 3167m, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Kočo smo dosegli v slabih dveh uriih. Naslednji dan smo po zajtrku, ki ni bil z od zajtrka za 7 oseb:( ob 2:30 štartali proti vrhu strehe Alp. Čakal nas je zloglasni Grand couluvar, kjer vsake toliko časa kaj prileti in najbolj strm in tehnično zahteven del do koče Gouthir. Varno smo ga prečili ozebnik eden po eden. V plezanju do II težavnostne stopnje po granitnih ploščah, ki so na nekaterih mestih zavarovane z jeklenicami smo dosegli kočo Gauthier. Opremili smo se za hojo po ledeniku. Čakal nas je dolg vzpon mimo bivaka Valloit do vrha. Pri bivaku Vallioit na višini 4300m so noge postajale čedalje težje in dihanje je bilo že kar uteženo. Ob 10:20 smo po mučnih zadnjih metrih dosegli vrh. Seveda je bilo veselje nepopisno. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali, saj so bile za popoldanski čas napovedane nevihte in zadnja vožnja z zobato železnico v dolino je bila ob 16:40. Če bi zamudili vlak bi nas čakalo še 1300m dodatnih metrov sestopa, kar pa nobeden od nas ni želel. Sestopili smo po smeri vzpona mimo koče Gauthier in Tete Rousse do zobate železnice. V dolini smo si vsi segli v roke in se odpravili v apartma v Chamonix, kjer smo imeli rezervirano spanje. Najprej smo nazdravili s pivom vzponu, kajti vsi smo osvojili vrh, vse se nam je poklopilo od vremena, prevozov, nočitev. Preživeli smo skupaj tri čudovite dni, ki mi bodo ostale v lepem spominu za celo žeivljenje.

Na turi smo bili Gorazd, Miha M., Grega, Metod, Papi, Andraž in Miha N.

Grossglockner – Veliki Klek

V nedeljo zjutraj me je budilka zbudila ob pol enih. Še enkrat sem preveril nahrbtnik, če imam notri vso potrebno opremo za tak vzpon. Ob enih zjutraj pa sva se z Aleksandro odpeljala proti Kalsu, kjer je bilo izhodišče za današnjo turo. Ob 4h začneva s hojo po dolini Kodnitztall mimo koče Luckner in dalje proti koči Studlhutte, ki jo doseževa v slabih dveh urah. Pot nadaljujeva do ledenika Kodnitzkess, kjer se malo spočijeva in opremiva za hojo po ledeniku. Ko doseževa rob ledenika dereze snameva in pot nadaljujeva pod grebenom do koče Erzherzog Johan, ki leži na rami Adlersruhe 3454m. Nič kaj dosti se tam nisva zadrževala, zaradi množic pohodnikov, ki so od koče napadali vrh. Po kratki hoji po snegu do pod stene dereze snameva in že poplezavava proti grebenu malega Glocknerja. Gre zelo počasi, saj je bilo ljudi ogromno. Kmalu doseževa Glocknersharte, kjer je ponovno zastoj. Mirno počakava tiste, ki so sestopali potem pa nadaljujeva še zadnje metre proti vrhu. Malo pred 10 uro sva dosegla vrh. Vreme na vrhu sva imela fantastično, razgledi daleč naokoli do naših Julijcev in Karavank. Narediva par fotk, malo popijeva in že začneva sestopati proti koči. Po mučnem sestopu , skoraj dve uri zaradi gužve sva pri koči Erzherzog Johan. Narediva pol urni počitek, potem pa se pripraviva za sestop v dolino. Sestopiva po smeri vzpona, le da se koči Studelhutte izogneva. Ubereva direktno varianto v dolino Kodnitztall in malo pred četrto uro sva na parkirišču pri avtu na izhodišču ture.

Velika Mojstrovka, smer Debelakove in NŠG Violinca

V nedeljo zvečer me je Rok iz AK Vertikala poklical in za ponedeljek predlagal Debelakovo smer v steni Velike Mojstrovke. Vremenska napoved je bila odlična zato sem se vabilu z veseljem odzval. Ob 6:40 sva se z Vršiča odpravila čez Vratica proti stenam nad Tamarjem. Do vstopa te pripelje ozka stezica, ki se nadaljuje dalje proti Travniku PP odsek gamsove riže. Po dobri uri hoda sva na vstopu, kjer srečava navezo iz Domžal, ki že pleza prvi raztežaj po vstopni rampi. Tudi midva se opremiva in začneva s plezanjem te mojstrovine Mire Marko Debelakove. Smer sledi lepim naravnim prehodom, z orientacijo nisva imela nobenih težav kljub temu, da smer vijuga levo in desno. Sidrišča so opremljena s klini, tudi klinov je tam kjer je potrebno dovolj. Detajl IV+ je 2 raztežaja pod vrhom, kar konkreten. Pa tudi vmes so se mi trojke zdele, bolj na IV. Dvojke pa bolj na trojke? Po dobrih petih urah sva bila na vrhu Velike Mojstrovke. Sledil je sestop na Vršič. Čudovito izkoriščen dan, le da je tokrat pivo odpadlo zaradi šihta:(

Danes pa sva z Juretom splezala novo Česnovo smer v JV steni NŠG – ja (Violinco). Smer je v prvem raztežaju strma, že takoj vstopna plata pri tretjem svedrovcu se je meni zdelo najtežje v celotni smeri. VI+ sigurno. Plezarija je res lepa v kompaktni skali. Prvo stojišče je skupno s smerjo Steber ob Kamenkovem kaminu. Potem smer sledi direktno čez plato (svdrovec) in se zaključi tudi na istem stojišču kot steber. Drugi raztežaj je bistveno lažji IV+. Potem pa gre zopet bolj zares, sledi tretji meni najlepši raztežaj čez lepe bele plošče po tankih počeh na začetku. Čudovita plezarija tudi VI+ in lepo opremljeno s svedrovci. Zadnji četrti raztežaj je zopet lažji, potrebno pa je tudi veliko previdnosti, saj je gor vse naloženo z velikimi bloki. Midva sva sestopila peš po poti na Vršič.

Fokn u okn

Z Aleksandro sva imela v planu kratko Nemško smer, vendar se meni ni ljubilo ob 4h vstat, zato sva se lagano sportski ob 6:30 odpravila na Vršič. Ker noben od naju še ni plezal na južni strani Prisanka sva bila enotnega mnenja da greva smer Fokn u okn. V dobri urici hoda po grebenski poti sva bila pri oknu. Sledil je spust po zoprni krušljivi grapi slabih 100m navzdol in že se znajdeva pri svedrovcu s prusikom, ki nakazuje vstop v smer. Smer poteka po položnih ploščah v treh raztežajih do vršnje stene. Tam se začne lepa plezarija po čvrsti skali, ki malo spominja na Paklenico. V dveh raztežajih prideš malo pod grebensko pot na Prisank. Smer mi ni bila noben presežek razen zadnjih dveh raztežajev, vsekakor jo priporočam začetnikom, ki se spoznavajo s svetom alpinizma. V zadnjem raztežaju so razdalje med svedrovci 10 m, vendar je idealna možnost za uporabo metuljev. Sestopila sva mimo prednjega okna po grebenski poti nazaj na Vršič.

Debela peč (Jesih – Potočnik)

V nedeljo smo se z Naniko, Metodom in Gregam odpravili v Krmo. Cilj ture je bil vzpon po centralni smeri Jesih – Potočnik v severni steni Debele peči. Prijetna lovska stezica nas v dobri uri hoje od Kovinarske koče pripelje pod vstop v našo smer. Na vstopu v smer srečamo navezo iz Kranja, ki se bo podala v SV raz Debele peči. Imenjamo par besed in že poplezavamo po spodnjem skrotastem svetu današnje smeri. Po 200m plezanja dohitimo navezo iz AO Rašica, ki nam je družbo na sidriščih delala čez celotno smer. Znajdemo se pod prvim kaminom III+, ki je bil na začetku moker vendar dobro nabit s klini. Smer sledi po grabnu, ki ga zapirajo kaskade do glavnega kamina, ki naj bi pomenil ključ smeri. Grega se poda kot prvi vanj in ga suvereno premaga. Na začetku je bil tudi ta kamin moker tako, da je bilo plezanje skozenj za mene kar mučno. Dolg je približno 20 m in tudi dobro nabit s klini. Naslednji raztežaj nas pripelje na veliko polico, kjer je stik s Sekločevo smerjo. Za nami se znajdejo še tri naveze, ki so plezale Sekločevo smer. Sledi lepo plezanje po odprti steni do roba stene. Skala je v spodnjem delu slabše kvalitete, zadnja dva raztežaja pod vrhom pa se kvaliteta skale tudi poboljša in je plezanje res uživaško. Na vrhu je več možnih izstopnih variant. Mi smo dva raztežaja pod robom stene šli iz police v izpostavljeno prečko 10m v levo in nato na sidrišče pod počjo, Sledil je zadnji raztežaj najprej po poči, ki se višje spremeni v zajedico, ki te pripelje do izstopne police. Ostalo nam je še 5 minutk hoje po travah, ki te pripeljejo na vrh Debele peči. Privoščili smo si malico in zaslužen počitek. Čakal nas je dolg sestop po lovski poti v dolino Krme na zasluženo pivo v Kovinarski koči.