Avtor: Matic Košir

Prejšnji teden sem končnbo našel nekaj časa za plezanje. Po dveh dneh frikanja pod golico in na vršiču, sem se v ponedeljek zvečez z radovljiško družbo odpravil v Dolomite.

Šotore smo postavili na parkplacu pod cinami. Prvi dan sva z Mrakom plezala Demuth kante v zahodni cini. Lepa smer, razen enega cuga ni pretežka. Večinoma slediš lepim platam. Detajl je streha na sredini smeri, kjer pa je nekaj več klinov. Sestop z vrha se vleče, saj precej hodiš levo-desno po policah.

Drugi dan sva si zaželela nekaj bolj konstatnega, zato sva šla plezat Cassinovo smer v najmanjšo cino. Smer je težja kot sva pričakovala, poteka po rahlo previsnih platah, občasno so klini malo slabše kvalitete. Najbolj sva bila vesela da smer ne popušča do vrha. Na vrhu sva se strinjala, da je moral biti Cassin rec car in malo funknjen, da se je tu čez zbasal že leta 1934.

Zadnji dan se nam je mudilo domov, zato smo odšli v cinque torri, kjer smo pričakovali da ne bo gužve v četrtek. Naleteli smo pa na vojaške vaje. Vojska je zasedla vse smeri lažje od 7, v nekaterih so bile po 3 naveze. Z Gezzo sva lutala okoli stolpov in nakoncu izbrala smer z najmanj gužve. Plezala sva dibonovo smer v stolpu ki mu ne vem imena. Skala je bila odlična in strma.

V soboto sva z Neli preizkušala luknje v konglomeratnem previsu v plezališču Podrožca, za nedeljo pa si je neli zaželela plezati v vodstvu. Ker je hotela it nekam, kjer nebo pretežko pa da bo dobra skala pa velik varovanja in podobno, sva šla v Sekločevo smer v Debelo peč. Pred nama sta bili že dve navezi, ki pa sta bili bolj pridni pri vstajanju zato se nismo motili. Neli je sicer jamrala nad varovanjem v prvi 4-, kasneje pa je bila bolj zadovoljna, saj je v peticah tudi po 10 klinov na cug. Analiza pri danici je pa pokazala, da se alpinistom še zmeraj ne mudi preveč domov.

Danes sva se z Neli vplezavala v VDV. Plezala sva spominsko Ažmanovo smer. Skala ješe vedno odlična, edino midva sva bila precej tresoča v prvih dveh cugih. Za prvič je bilo super.

Zadnji mesec smo bili z druščino v Koloradu. Potovanje smo začeli v Coloradu National Monumentu, kjer smo plezali v puščavskem peščenjaku, nadaljevali v granitu v Boulderju, končali pa v Colorado springsu, kjer pa sploh nismo plezali. Od 30 dni smo imeli 14 dni dežja…

več v slikah in poročilu. Ob priliki povem in pokažem več slik na ferajnu

Kolorado

Ker zadnje čase skozi delam in gledam led samo iz doline, sem bil temu primerno živčen ob nizkih temperaturah. Zato sem v nedeljo nahecal Miha Rakarja, da sva šla v Tamar. Začuda nisva bila edina s čelkami.
Led je bil bolj slabe kvalitete (zgornja plast pomešana s snegom) ampak saj ni važno, važno je, da sem po točno dveh letih končno plezal led na štrik.

Danes sem šel pogledat kakšno je stanje s slapovi. Ker imam letos bolj malo časa in ker v zadnjih dveh letih nisem plezal veliko ledu sem ubral ziher varjanto in šel v Prednjo glavo.

Začel sem z Drugim, ki je lepo narejen, občasno malo tenek. Sicer se vidi da je odjuga podrala kar nekaj ledu a lepo zmrzuje nazaj. Oba strmejša raztežaja sta lepo plezljiva in debela, v položnih delih pa je samo 5-10 cm ledu. Led je bil mestoma precej suh. Presenetil me je drugi strm raztežaj,ki je v teh razmerah kar strm (podstavka še ni, wi4). Abzajlal sem po Prvem slapu, ki pa je precej bolj rahitičen. Zato sem si fiksiral štrik na zadnjem abzajlu in se varoval čez vstopno svečko. Ta pa rabi še precej mraza da se bo dalo normalno plezat. trenutno je trak nad svečko širok 20cm, pa precej teče pa tudi povezan ni.

Tudi če razmere niso bile idealne je za bilo za vplezavat vredu.