Avtor: Matic Košir

Končno sem bil en dsn frej, zato sem se odločil da grem pogledat super razmere v zgornjem štuku naših hribov. Zjutraj sem parkiral na tretjem ovinku vršiške ceste in se podal v veliko dnino. Sneg se začne na okoli 2000m. Od tam naprej so razmere odlične, razen občasnih klož v grabenčkih.

Do samega vstopa se vleče bolj kot sem.si mislil. V grapi so razen kopnega skoka odlične razmere, kasneje na razu pa je do izstopa kačjega jezika bolj tenko. V prijetnem poplezavanju sem prišel na vrh, kjer je precej pihalo.

Najprej sem želel sestopiti v vrata, a sem se kasneje premislil in sestopil skozi grlo. Kar strma stena in dobre razmere so mi omogočile precej hiter sestop v martuljek.

Sama težavnost plezanja je v teh razmerah za vzpon okoli 3 v skali in do 70° v snegu. Je pa greben precej izpostavljen. Smer skozi grlo pa 3 v skali in do 80° v snegu in ledu. Se pa najde v obeh smereh kar nekaj klinov.

Z Igorjem Kremserjem sva že prejšnji teden ob plezanju Juševe smeri opazovala črne štrajfne levo od smeri. Ker je skala izgledala dobra sva v četrtek vzela nekaj svedrov in klinov ter se po šihtu odpravila pod steno.

Začela sva levo od Juševe in Stoletja ter iskala prehode približno naravnost. Smer poteka dvakrat po 10m skupaj s Stoletjem, ostalo je novo. Po treh novih cugih sva se v zgornjem krušljivem delu priključila Juševi po kateri sva izstopila. Ker je bil začetek malo naložen sva šla v nedeljo še enkrat v steno in očistila večino krušljivih lusk v prvem raztežaju.

Smer ima odlično skalo razen v prvih 10m. Gre za konstantno in raznoliko plezanje. V smeri sva pustila novih 13 svedrovcev in 6 klinov, vmes se uporabi tudi kakšnega iz sosednjih smeri (prvi štant je skupen s Stoletjem, zadnji pa z Juševo). Ponavljalci bodo porebovali še komplet frendov. Smer ni popolnoma opremljena, potrebnega je nekaj alpinističnega znanja za varno plezanje. Ocenila sva jo s 5+, je malenkost težja od Juševe in Stoletja. Sestop je kot za ostale smeri

V soboto sva v sklopu tabora KA z Nejcem Klemenčičem plezala Cozzolinovo zajedo v Malem Koritniškem Mangartu. Spali smo na stari planini, od koder je do vstopa samo še slabo uro dostopa. Posledično se nama ni dalo iti prav zgodaj, zato sva vstopila kot tretja naveza.
Na srečo sta bila prva dva cuga popolnoma mokra, zato se je počasnejša od dveh navez odločila za povratek. Naju mokorota ni odvrnila in po zanimivem plezanju mokro-blatnih kaminov sva dohitela trojno navezo italijanov. Sprva je šlo še tekoče in nisva čakala preveč. Ob koncu obvoza so se italijani zamenjali v vodstvu, naprej je plezal eden izmed počsnejših dveh, zato se je stvar malo ustavila. Še dobro da so bili Christian, Manu in Valter dovolj zgovorni da nam med čakanjem ni bilo dolgčas. Nad polico smo obvili moker kamin v originalu, kasneje pa je bilo vse suho. Predna naveza je bila vedno bolj utrujena, zato je bilo čakanja vedno več. Da bi bil dan popoln je še eden vmes padel 10m, kar je povzročilo še dodaten zastoj. Prehitela sva jih šele v izstopnem grabnu, ko sva se razvezala. Sestopila sva po Via della Vita in bila še z dnevom na planini.

Supaj s čakanjem sva plezala 10 ur. Gre za izredno lepo smer, poteka po naravni liniji, strmina in težavnost sta konstantni. Izstopa le obvoz kamina nad polico, ki se nam je zdel težak okoli 7- (na različnih skicah je ocenjen od 5+??? do 7). Širok kamin v zgornjem delu je pa verjetno najširše kar se še da normalno splezat.

Včeraj sva z Nejcem Marčičem plezala v Vršacu. Zjutraj naju je najprej presenetila rampa na začeku doline. Kljub temu je doson minil hitro, v 40 minutah sva bila na vstopu Ceklinove. Smer postreže z resno in strmo  plezarijo v odlični skali (za štirico). Večinoma gre za plošče in previske, vmes pa trave. Varovanje bi bilo zamudno in težavno. Hitro sva napredovala in bila s pomočjo enega abzajla v graben in enega varovanega cuga v dveh urah in pol (od avta) pod vršno steno. Zaradi vetra in mraza sva se odločila za Centralno.

Smer se začno krušljivo  nato pa kmalu prideš v dobro skalo. Na začeku je smer dokaj lahka, skica pa ne ravno dobra. So pa logični prehodi. Vmes sva malo verjetno plezala po svoje, vendar nikoi ni bilo pretežko, skala pa večinoma odlična. Vmes je Nejc zarinil v neko streho, ker se mu je prehod zdel prelep, da bi še okoli. Nad o najino varijanto sva prišla nazaj v smer. tam, na koncu zajede je tudi edino krušjivo mesto v smeri. Kasneje sva zavila v izstopno varijanto in v enega najboj norih kaminov v Julijcih in širše (glej sliko). Vseskozi izgleda kot da je neprehodno.

Smer je vredna ponavljanja, sploh z dostopom po ceklinovi gre za resno in dolgo smer. Našla sva 10 klinov in pustila 2.

Prejšnji teden sem se udeležil tabora za perspektivne alpiniste, ki naj bi potekal v Dolomitih. Ker pa je napoved kazala slabo smo začetek prestavili v Triglav.

Z Nejcem Klemenčičem sva plezala Peternelovo smer. Smer me ni preveč navdušila čeprav ni grda, precej je lažjega terena. Edina dva težka cuga pa nista nek presežek težavnosti in lepote. Pričakoval sem precej več od smeri, je pa vsaj ambient odličen. Zvečer smo v Kranjski Gori šli pogledat gasilsko veselico in prespat k Sari.

V nedeljo smo se počasi odpravili v nevihtne dolomite. Za ponedeljek smo si zato izbrali krajše cilje v stenah Mesules nad prelazom Sella. Z Majo Jereb nisva našla izbrane smeri, zato sva kot rezervni cilj izbrala smer Brugger-Walde. Izvrsta smer po strmih počeh, v izredno strmi steni.

Za ponedeljek nama je z Mihom Kernom načrte prekrižala mokrota in sva spet plezala rezervne cilje. Najprej navrtano smer Icterus, nato pa Tissija v prvem stolpu selle. Sploh tissi se je izkazal za pravo odločitev, po poti sva pobrala zataknjenega frenda in  dve jebici. Včasih se splača vzet jebovadič v klasike.

Naslednja dva dneva smo zaradi slabega vremena preživeli v plezališčih. Napoved za petek in soboto je bila končno boljša. Z Nejcem sva v prvem stolpu Selle plezala navrtano smer Delenda Carthago, ki je bila uvod za naslednji dan, ko smo šli v južno steno Marmolade. Prespali smo na koči Falier in se naslednji dan precej zgodaj zapodili v steno. Z Majo sva plezala Don Kihota, spodaj smo družno prehiteli dv italjana, pa tudi zgoraj sva malo pohitela in bila po slabih sedmih urah na vrhu. Smer je izredno lepa, škoda edino da ni zgornji strmi del malo daljši. Je pa tatežek cug precej težji od poprečja in tudi za plus ali dva težji kot piše v vodničku (naj bi bil 7-). Gre pa za super oporno poč dolgo kar 55m. sestop je bil pa kar zahteven, saj je ledenik precej gol. Teniske in led pa niso ravno idealna kombinacija.

Večina je odšla domov, ali pa naprej, meni pa sta se pridružili Pika in Neli. Najprej smo se dva dni skrivali pred dežjem, nato pa 3 dni frikali. Najprej v plezališču Capanna Bill. Tu se pleza po rahlo položnih ali rahlo previsnih ploščah, težavnosti od 6b-8a. Meni je uspelo v drugem poizkusu preplezati vzdržljivostno Trilly 7b, Neli pa je uživala v lažjih smereh.

Drugi dan sva se navijala v precej previsni Malgi Ciapeli nad kampom. Tu tudi lahke smeri 6a,6b niso za podcenjevati, saj visijo skoraj pod 30timi stopinjami. Zadnji dan pa smo se na poti proti domu ustavili pod falzaregom v plezališču Sass de Beita, ki je vrhunsko družinsko plezališče, nahaja se na parih ogromnih balvanih, smeri so pa od 5b naprej. Imaš pa vse od položnih plat do 15 metrske strehe. Neli je spet uživala v 6bjih, meni pa je uspelo v parih poiskusih preplezati Blocco di Partenza, mojo prvo 7c.

Sedaj pa čakamo na ferajnovski tabor da gremo spet.