Avtor: Matic Košir

Že 14.6. smo z Šornom in Neli navrtali še eno smer (podaljšek) na vršiču – Kumalajec s prečko. Ker je bilo treba v zadnjem raztežaju še malo čistiti ni bilo časa za prosti vzpon. Včeraj sva šla z Neli še enkrat v smer z namenom da jo prosto preplezava.

Smer se začne po skrajno levi smeri v plezališču (kumalajec), nato pa zavije po očitni prečki pod streho levo navzgor, do zadnjega in najtežjega previsa. Začne se lahko, nato pa se težavnost stopnjuje. Prva dva raztežaja se da povezati v enega(50m).

Ocene po raztežajih: 4a, 4c, 5c, 6a, 6c/c+. Smer je dolga 100m, sestop z abzajli, spuste spoznaš ob plezanju navzgor. Za vzpon je potrebnih 10 kompletov in ostala običajna oprema.

Smer je na sliki označena z rumeno.

Končno je sneg odlezel, da smo lahko začeli plezati tudi v višjih stenah.

V ponedeljek sva se z Neli vplezavala v Jozlnu. Smer je lepa in zračna. Edino prvi cug se mi je zdel malo bolj podrt kot ponavadi.

V torek sva s Šornom nesla na vršič vrtalko in šla pogledat plate v grebencu. Začela sva po Zajedi v plezališču in dodala še tri razežaje do vrha stene.Skala je fenomenalna, težave pa ne prehude. Gre pa večinoma za plezanje po ploščah. Smer sva poimenovala Zajeda s platami. Ocene po raztežajih: 4c, 5c, 5a, 6a, 6a. Dolžine okoli 160m, vičine 130m. Uredila sva tudi abzajl pisto (glej skico) 2x40m in malo lomastenja po rušju ali pa levo po polici in še 60m po zajedi. potrebna je dvojna vrv in 9 kompletov.

V sredo pa je že prišel čas za eno večjo steno. Z Matevžem Mrakom (AO Radovljica) sva plezala v Debeli peči. Začela sva 50m levo od Nimfomanke in plezala po ne najboljši skali. Skoraj povsod se bile čudne luske, varovanja z frendi skorajda ni bilo, zato sva pridno zabijala. V prvem cugu sva našla 2 stara klina in še obročkarja na štantu, nato pa ni bilo več sledi predhodnikov. Vmes sva našla celo en lep cug, smer pa priključila razu 30m pod tisto polico na katero izstopita Parižanka in Nimfomanka. Poimenovala sva jo Boj na požiravniku (VI-, 200m). Nisva se sicer borila z požiravniki sva pa bila borbe z nevplezanostjo in slabim varovanjem. Fotke je naredil Mrak.

Za prvi maj sva se v upanju da so se vremenarji zmotili z Neli napotila v Omiš. Nastanila sva se v kampu Lisičina, ki je odličen plezalcu(in študentskemu žepu) prijazen kamp. V kampu je plezališče, do najbližje stene je 5 minut dostopa.

Prve dva dneva je vsako noč deževalo, zato sva izbirala bolj suhe južne stene in malo frikala.Zlezla sva Skriveno slato v komornjaku in Canadair ter Forma Piva v Stomorici. Predvsem zadnja preseneti z precej pokonc cugi in težkimi detajli za oceno.

Naslednji dan naju je med ogrevanjem v plezališču napralo zato sva se odločila za dan pavze. Ampak kasneje, ko se je zjasnilo nisem zdržal v kampu, zato sem šel malo plezat. Najprej sem bolj kot ne po pomoti soliral prvenstveno smer, ki sem jo glede na grmovje na eni polici poimenoval Grinšpon(V/IV 120m). Sem pa v smer zašel, potem, ko sem iskal obvoz čez mokro plato v prvotno izbrani smeri. Kasnej sem splezal še popoldansko, ki je lepa smer, ki išče težave.

V sredo sva spet frikala, jaz sem bil utrujen od prejšnjega večera, zato sem malo poplezaval, izkazala se je Neli, ki je splezala svojo prvo 6c+.

Plezala sva še v petek, nad kampom sva pred odhodom domov zlezla Ostrino. Lepa smer, kazita jo le dve goščavi. Ena na prvem štantu in ena v zadnjem raztežaju.eč plezanja, kot pa je izgledalo ob pogledu na vremensko napoved.

Danes sva z Igorjem Kremserjem splezala Kamnolom v begunjski vrtači.

Lepa smer, mestoma zanimiva z dobrim varovanjem in pa večjo naklonino kot pa izgleda od spodaj. Smer se mi je zdela v splošnem lažja kot AGT a z težjimi detajli.

Razmere odlične, gužve nobene, sva pa cel čas gledala kolone proti domu na Zelenici.