Avtor: Marko

Sobotna napoved je obetala lepo vreme večino dneva, zato sva se z Daretom odločila za eno malček daljšo smer. Dve uri dostopa ni ravno po meri nas lenuhov, a kaj se more. Na severni strani vsaj žgalo ni. Temperatura je bila ravno na meji za vetrovko, skratka idealno.

Pred nama sta bili še dve navezi, ki sta občasno sprožili kanonado, predvsem v spodnjem delu. V zgornjem delu, po prečenju v levo, je plezanje končno postalo mirnejše, nič več ni ropotalo.

Smer je kar dobro opremljena, a če vlečeš predolge rastežaje, je treba kako stojišče urediti na novo. Ponuja vse vrste plezanja, zato mi je resnično všeč.

Na vrhu sonce in brezveterje, zato naju je vročina pregnala v senco pred Erjavčevo kočo na hidracijo. Ko bom pozabil kako se vleče dostop, jo bom zagotovo še šel plezat. Fajn sva se imela.

Sobotno dopoldne je lepše preživeti v hribih, kot v šopingu z boljšo polovico, mar ne?Del posadke, ki je bila namenjena na Ljubelj, se je odločil, da je po nočnem deževju zagotovo vse mokro, zato so odpovedali izlet. Z Metodom pa sva rekla, da greva pogledat. Najprej v Lom, kjer sva prevzela opremo za plezališče, nato pa na Ljubelj. Ob pol devetih sva bila pod steno, ki je bila suha kot poper, vreme lepo a ne prevroče; skratka idealno. Šentanska je za navezo, ki šteje 100+ ravno pravšnja, da se telo preveč ne pretegne. Še dobro, da sva že prišla na vrh, ko se je oglasila himna (v dolini je bila proslava ob ostankih bivšega taborišča). Sredi rastežaja bi namreč težko stal mirno brez čelade.

Da ne bi bila doma prezgodaj, sva zavila še na obvezno hidracijo (šolsko uro zakaj se po plezanju pije pivo in ne radenska), potem pa domov kosit travo. Fajn je bilo.

V soboto proti večeru se nas je pred Bivakom III zbralo 7 AOjevcev, ki nismo čisto verjeli vremenski napovedi. Namen smo imeli pogledati v kakšnem stanju je bivak in v nedeljo zarana kreniti v Jugovo.

Z bivakom je v grobem vse OK. V notranjosti bo potrebno pritrditi stranico zgornjega pograda in malček počistiti. Okolico pa bo potrebno temeljiteje urediti. Ograja je po večini polomljena, klopi so v slabem stanju ali pa so razpadle. Zato se je Andraž, ki je spreten z orodji za obdelovanje lesa javil, da bo izdelal “vrtno garnituro” kot se šika. Med peko klobas smo imeli še kup idej, a ker je zapisnikar zatajil, se vseh ne spomnim.

Jutranji pogled na Široko peč ni bil vzpodbuden, vrhovi so bili oviti v nizke oblake iz katerih je občasno kapljalo. Pa smo se zmenili, da gremo vsaj do treh macesnov. Prodišče je spodaj v položnem delu kopno, precej nizko se je priplazil tudi sneg, ki pa ni smučljiv, saj je ves razbit in posut s kamenjem. Pod macesni je strmejši del, ki ga bodo morebitni smučarji veseli še zasnežen (dol gledano prečka v desno, nato nazaj v levo). Po malici pri macesnih so nam kaplje in oblaki pomagali pri odločitvi kam naprej. Eni bi še šli navkreber, zmagal pa je predlog, da gremo k Lipovčevi speči klobase, ki so nam ostale sinoči. Jugova bo počakala, imamo pa razlog zakaj se vrniti čim preje. Upam, da nas bo takrat več.

Ob tabornem ognju uživali Raf, Metod, Marko, Andraž, Seba, Mitja, Mare.

V četrtek zvečer nam je legenda slovenskega alpinizma Silvo Karo predstavil svojo avtobiografsko knjigo Alpinist in del njegove bogate 40 letne kariere alpinista, ki jo v knjigi opisuje. Težko je tako dolgo obdobje strniti v eno uro, ki nam je vsem kar prehitro minila.

Slišali smo veliko o njegovih večinoma prvenstvenih vzponih v Patagoniji, Julijskih Alpah, Paklenici, Yellowstonu, Himalaji,… s soplezalcema Johanom in Frančkom, pa tudi ostalimi. Kakšna beseda je padla tudi o ozadjih vzponov, ki jih v knjigi, ki se prebere na mah, ne opisuje. Lepo je povezal prehojeno pot od kmečkih opravil in del na višini v mladosti, do največjih dosežkov v stenah Cerro Torreja, Fitz Roya, Bhagirathija in ostalih gora.

Prisotni smo preživeli čudovit večer. Silvu smo se zahvalili še s Kroniko AO Jesenice in Vodničkom jeseniških prvenstvenih, pa nekaj Jeseničanov mu bo tudi prav prišlo.

V nedeljo smo sicer najprej imeli namen iti v Avstrijo, a se je obrnilo drugače. Pa smo se zbrali najprej pri Danici, še dve dekleti pa sta počakali na Seli Neveji. 11 se nas je nabralo v čudovitem dnevu brez vetra in spomladanskimi temperaturami.

Krenili smo na Škrbino v Krajni dol. Najprej po cesti do planine, nato pa navzgor proti škrbini. Flanka je spodaj res široka, smučarjev je bilo veliko a smo se kar razgubili. Nato se pri vrhu malo zoži in postavi pokonci. Na škrbini smo komaj našli vsak svoj prostor, zato smo rekli, da bo malica nižje, kjer bo še sonce.

Spust v dolino je bil prijeten, sneg vedno boljši. Prijetna smuka do planine Krajni dol je minila prehitro. Tam smo se okrepčali in se nato malo po gozdu, malo po cesti spustili do avtomobilov.

Domov gredoč še obvezni postanek pri Danici; še gremo smo bili sklepčni, fajn je bilo.