Avtor: Marko

Nizke temperature v zadnjih 2 tednih so poskrbele, da se je naredilo nekaj ledu. Zato sva v soboto z Mihom šla gledat kaj se da splezat. Odločila sva se za Desni slap. V njem sicer manjka sveča v tretjem raztežaju, zato sva naredila obvoz po levi. Obvoz je po tankem ledu, ki se ga jaz ne bi lotil, saj zame predlogo ne omogoča varovanja, a Mihova psiha naju je pripeljala do vrha. Ob vrvi sva se spustila nazaj še pravi čas, saj se je spodaj nabralo kar nekaj navez.

Ni kaj, prijetna telovadba pred kosilom. Upam samo, da južni veter ne bo odplaknil narejenega ledu.

V petek 12.10. smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali združena ekipa DGRS Jesenice, AO Jesenice in AO Radovljica (Matevž, Jao, Žiga, Miha, Matija, Matic, Urban, Mare) in krenili proti Courmayerju. Vožnja do tam kot vsaka vožnja – vleče se, pa vedno mora nekdo na stranišče.

Prispeli smo pred poldnevom, na parkirišču še pregledali in posortirali opremo, si sposodili kar smo pozabili in se z gondolo skyway pripeljali 2100vm višje. Vožnja je s presedanjem vred precej hitra, pa nas je nekaj imelo malček težav z višino, a so do naslednjega dne vse minile.

Polovica se nas je nastanila v koči Torino, zato smo tam pustili del opreme. Z lažjimi nahrbtniki smo šli na ledenik na vajo, ostali pa s težkimi nahrbtniki z vso opremo za bivanje na ledeniku vred. Do prve primerne ledeniške razpoke smo prišli v pol ure. Tam je Matic pokazal vse postopke za reševanje padlega v razpoko, nato pa smo eni viseli v razpoki, drugi pa vlekli ven. Seveda smo vsi vse takoj razumeli in pravilno naredili vse postopke. Po končani vaji se nas je polovica vrnila v kočo Torino, ostali pa postavljat šotore na primerno mesto za dostop do smeri naslednji dan.

Matic in Matevž sta si namenila dati opravka v Hudičevem grebenu Mont Blanc du Tacula, Matija in Jao ter Miha in Žiga v Kuffnerjevem grebenu Col Maudita, midva z Urbanom pa prečenje Aiguilles Marbrees.

Matija in Jao sta imela težave na začetku. Izbrala sta namreč drug vstop v smer oz. na greben kot Miha in Žiga, prišla na neprehoden teren in zaradi slabih razmer obrnila po devetih rastežajih, ko sta še lahko. Baje je greben v dobrih snežnih razmerah poezija; no, tokrat ni bilo tako. Miha in Žiga sta smer spedenala in na sestopu srečala Matica in Matevža, ki sta sestopala z Mt. Blanc du Tacula. Skupno so potem iskali prehode čez ledenik, plezali po viseči lestvi (klikni na 20181013_175504 ) in v temi iskali obvoze okrog razpok. Mihu in Žigi je vse skupaj vzelo 17 ur, Maticu in Matevžu pa do šotora kako uro manj. Z Urbanom sva bila zjutraj na vstopu prva in “sportski lagano” prišla na vrh, ter potem do škrbine za spust nazaj na ledenik. Časa sva imela dovolj, vodniki so s klienti bili za nama, zato se nisva spustila, ampak sva prečila še južni vrh in popoldan že uživala na sončku pred kočo ter delala plane za naslednji dan.

Ta naslednji dan pa se je začel z gosto meglo in oblačnostjo, vetrom in mrazom. Očitno smo v petek in soboto izkoristili ves bonus lepega vremena. Nobenemu ni bilo potrebno dvakrat reči, da gremo v dolino, tudi iz sobe so nas začeli ven metati. Na srednji postaji smo šli v botanični vrt (oktober na 2100m ni ravno pravi čas za ogled rožic), nato pa pri kombiju počakali še na sotrpine, ki so morali priti z ledenika.

Matevž je bil ponovno nepravično izžreban za voznika domov (ker se je že tja gredoč izkazal), vožnja pa: kot v prvem odstavku.

Za nekatere je bilo to prvo srečanje s plezanjem na taki višini v mešanem terenu, nekateri to obvladajo u nulo, vsem pa je bilo skupno: uživali smo in vse muke so pozabljene. Še pridemo. Hvala ekipi za udeležbo, GRZS-ju za kombi in Matevžu za neizmerno voljo do vožnje.

ps/ Če sem kaj narobe napisal, pa bodo akterji že povedali kako in kaj. Pa še kot zanimivost kako zgleda Plaz iz Mt. Blanca

1 2 ►

Po 70 letnici AO Jesenice, ki smo jo praznovali pred časom, smo v nedeljo praznovali še eno 70 letnico. Septembra 1948 so se člani AO Jesenice odločili, da po bivakih I, II in III zgradijo še bivak IV. Udeleženci/ke akcije smo se tega spomnili bolj kot ne slučajno. Zato je bilo kar prav, da smo ga malček olepšali. Notranjost in okolica sta bili presenetljivo snažni, pločevina bivaka pa je kar klicala po sveži barvi. Streho, J in V stran smo zdrgnili in na novo prebarvali. S in Z stran pa sta bili deležni samo malo popravkov; saj ne, da se nam ne bi ljubilo, a barve je zmanjkalo prej, kot je bilo predvideno. Imamo pa razlog, da bomo čim prej spet prišli. Treba bo nadomestiti tudi izgubljene matice zapiral polken, pa še kakšna malenkost se bo našla.

Hvala vsem sodelujočim.

Tabora smo se udeležile 3 naveze. Katarina, Majda in Ajda, pa Čaro in Tina, ter midva z Metodom. V Kranjsko kočo na Ledinah smo prikapljali v petek proti večeru. Po večerji in dobrodošlici je sledilo predavanje Tjaše Jelovčan in Janeza Svoljška (zanimivo), kratko druženje udeležencev/k in počitek.

V soboto zjutraj je Katarina peljala Majdo in Ajdo v Igličevo smer v Mali Rinki, ostali smo napadli Novo centralno v Veliki Babi. Z Metodom sva že prejšnji dan ob lovski poti na Ledine pustila večino plezalne opreme. Pa sva imela dostop (sestop) s praznima nahrbtnikoma, opremo sva nosila samo po grapi do prvega stojišča. No, Čaro in Tina sta imela kondicijske priprave, pa sta vse nosila gor in dol. Pred prvim varovališčem sva prehitela 2. hrvaški navezi, ki sta se varovali že pod luknjo. Super odločitev glede na njihovo hitrost (Tina in Čaro sta na polovici obupala in jih prehitela). Plezanje po platkah po pričakovanjih, gneča v smeri tudi. Pred sabo sva imela eno navezo, ki sva ji sledila še rastežaj, ki pripelje do vpisne knjige (jaz je prvič nisem našel, ker sem šel naravnost po polici). Sestopila sva po ferati in se pred četrto že razvajala na terasi pred kočo. Čaro in Tina sta zaradi zastojev prišla kako uro kasneje.

Ženska naveza je z Igličevo imela več opravka, saj je dostopa in sestopa dobri 2. uri. Plezanje pa je tudi šlo počasneje, saj so zaradi kanonade naveze nad njimi počakale, da se le ta premakne stran od njihove vpadnice. Ob povratku so bile malček bolj izmučene kot mi, zato so vse napovedale nedeljski odhod domov.

Zvečer je sledilo še predavanje Toneta Perčiča, ki je bil soplezalec Nejca Zaplotnika, druženje, ki je bilo krajše kot sobotno in počitek.

V nedeljo sta se ženski navezi pri odhodu domov pridružila še Tina in Čaro, z Metodom pa sva krenila proti Češki koči in v Grintovčev steber nad njo. Pred nama je bila ena naveza, ki sva jo rade volje pustila malo bolj naprej, saj je smer na nekaterih mestih naložena in vrvi stalno prožijo kamenje. Splezala sva samo smer brez nadaljevanja in sestopila po gredini na označeno pot iz Mlinarskega sedla. Pri Češki koči kratka hidracija, na poti do avta pa sta naju spremljala tako dež (dobrodošel), kot sonce.

Moj zaključek je, da je tabor uspel – pohvala organizatorjem – v okolici pa je nekaj smeri zaradi katerih bom še prišel. Ostali bodo že povedali svoje vtise.

1 2 ►

Na zadnji julijski dan sva z Božom izkoristila prost dan za omenjeno smer. Kot prava penziča sva šla prespat v Kranjsko kočo na Ledinah, saj celotna tura v enem dnevu ne bi bila ravno prijazna do najinih kolen. Jaz sem imel namen smer splezat že lani, ko je praznovala petdeseto obletnico prvega vzpona (tako kot jaz), pa se je vedno našel nek izgovor, da tega nisem storil.

Na dostopu je treba prečiti malo snežišča. Tudi višje je ponekod še sneg, ki je poskrbel, da so kamini v večini mokri in sluzasti. Verjetno bodo bolj prijazni čez kakšen mesec. Sama smer je sicer lepa do izstopa (izbrala sva levo varianto), popolnoma odveč nama je bilo pa poplezavanje v razbiti skali do vrha. Prečka je nabita tako na gosto, da ni pametno vsega vpenjat, nižje pa kakšen frend in jebica tudi prav prideta.

Na vrhu sva se izdatno okrepčala, za sestop pa sva izbrala možnost abzajlov, ki je objavljena na internetu. Ne vem ali sva bolj nerodna in sva v drugem spustu kaj zgrešila, ampak vmes sva dodatno uredila en spust na kamnitem mostu+1k in še enega na gurtno skozi luknjo v skali (svaka čast Božu, ki je luknjo zaslutil in očistil). Zadnja dva pa sta dejansko na dva svedrovca z verigo in rinko v monolitni skali kamor ni kaj za zabit. Spodaj je špaltna v katero ni pametno zakretit, a se da malo nižje prestopit na sneg in se spustiti preko njega. Potem se je treba malček dvignit in prečit še eno snežišče (pomoč kladiva), nato pa po melišču in platah nazaj na izhodišče.

Na Ledinah sta naju oskrbnika razveselila s štrudljem (pohvale kuharici), nato sva se podvizala v dolino, ker naju je že noč lovila. Celotna tura je kar dolga, se je poznalo na utrujenosti. Še dobro, da sva prejšnji dan poskrbela za hidracijo in skrila dve piksni pri avtu. Sta bili ravno prav ohlajeni in sta padli na plodna tla.