Avtor: Marko

Kdor si v Arabbi zaželi kakšen dan bolj na izi, se lahko poda plezat na vzhodno stran nad vasjo. Možnosti za dostop je več, opozoriti je treba samo, da povezovalna sedežnica od Rifugio Burz ni delovala, pa bi do vrha navkljub plačilu štirisedežnice iz vasi dodal še slabo uro na nožni pogon (hvala Katarini za opozorilo).

Midva nisva verjela, da je vse res tako blizu zgornje postaje štirisede, ki pripelje iz Passo Campolongo, zato sva nepotrebno raziskala še nekaj stolpov, ki niso opremljeni.

Kot je navedeno v pdf vodničku, ki ga najdete na tej povezavi: https://www.proguide.it/wp-content/uploads/2023/07/climbing-at-bec-de-roces.pdf , se v plezališču pleza od 5b do 7a, v zahodnem sektorju pa od III do V+. Zahodni sektor se da precej lepo povezat v 5 ali še več rastežajev (vmes malo peš), tako da se nabere do 150 višincev. Orientacija je od JV do JZ, zato se vedno najde smer v senci (ali soncu). Seznam smeri se najde tudi na povezavi: https://www.thecrag.com/en/climbing/italy/area/2519967369 . Imena smeri so sicer (bila) napisana, a največkrat obledela do neberljivosti.

Priporočam za takrat, ko se nisi pripravljen spopasti s smerjo, ki vzame cel dan, ali pa malo telovadbe povežeš še z obiskom gostilne na vrhu, kjer se lahko tudi dobro obeduje (midva sva pošteno pečenega dunajca dobila šele v tretje).

Moniko sem oni dan presenetil z vstopnico za koncert pevke, multi instrumentalistke Beth Hart v St. Pöltnu v Spodnji Avstriji. Koncert na nedeljo in šiht v ponedeljek je terjal dodaten dan dopusta. Da bi vikend izkoristila čim bolj, pa sem pogledal, kaj je v tistem koncu še zanimivega. In najdem plezališče Peilstein, ki ponuja 445 opremljenih smeri, z bližnjema Thalhofergratom in Arnsteinom pa še dodatnih 540 smeri. Težavnosti so od 2 do 9+, dolžine do 40m, tudi balvani se najdejo. Torej dolgčas ne bi smelo biti nikomur. Zaradi dolžine smeri si sposodim 80m vrv, kar se je na koncu izkazalo malček mazohistično. Kot je v moji navadi, sem si premislil, pa odmislil frikarijo, ko sem na Bergsteignu našel nekaj skic, kjer so opisane kombinacije smeri, kjer se nabere dobrih 100m plezarije. Odločiva se za Zine Nord, 5, 100m. Vodniček seveda ostane v avtu, s skico pa tavava v sicer pravem sektorju, a ne najdeva vstopa za katerega bi bila 100%, da je pravi. Z redkimi izjemami smeri niso označene sploh, ali pa so napisi obledeli. Ko sem bil že na tem, da greva nazaj v Gasthof am Holzschlag (beri: v gostilno na pir), se odločiva, da nekaj bova pa že splezala, če sva se peljala tako daleč. Seveda sva zgrešila pravi steber, zato je obljubljena petica kmalu postala gladka in previsna. Sidrišč je povsod polno, zato se iz drugega rastežaja spustiva v naslednji steber, ki je obljubljal lažjo plezarijo (in bil pravi). Dva rastežaja lepe plezarije je zaključila precej gladka previsna “dvojka”, a je šlo (zvečer sva še enkrat pogledala v vodničku kje sva lutala in ugotovila, da je iz dobre dvojke nastala švoh šestka). Na vrhu sem se najdlje zadržal pri pospravljenju predolgega, predebelega, pretrdega in pretežkega štrika, je namreč močno pihalo in sva se hitro pobrala v dolino.

Plezališče je podobno našemu na Velikem vrhu nad Jezerskim (če odmisliš število smeri), kjer se prav tako smeri prepletajo, da se je težko odločit kaj/kje splezat. Ampak naslednjič bo že bolje.

Od Peilsteina do St. Pöltna je slabo uro vožnje, zato sva pohitela nazaj v kamp, potem pa na koncert. Le tega ne bom opisoval, lahko pa povem, da nama ni žal. Obojega – plezarije in enkratne muzike, pa še del Spodnje Avstrije sva si ogledala.

Prejšnji vikend se nas je ‘izbranih pet’ odpravilo proti Val Senalesu. Po približno 5 urah vožnje smo na parkirišču pojedli zajtrk in spakirali še zadnje stvari na ruzak, ter se z gondolo odpeljali na Grawand (3212m). Od tam smo posmučali nekaj višincev do podna smučišča, kjer smo se navezali za ledeniško navezo. Sledila je namreč hoja proti ledeniku Hochjochferner. S pomočjo GPS-a in nosa smo iskali najlažje prehode po ledeniku in jih z nekaj dodatnimi koraki tudi uspešno našli, do sedla Hauslabjoch. V pičlih treh minutah nas je kar pošteno prepihalo, medtem ko smo iskali najbolj optimalen prehod na drugo stran. Tu smo pospravili kože, pogledali mesto, kjer se našli znamenitega Ötzija in si zapeli pancarje na ‘ski’. Sledila je uživaška smučarija po nekaj centimetrih novozapadlega snega proti dolini, kjer se je naši poti pridružila pot iz Venta. Tu smo se šele nazaj ogreli in privoščili požirek čaja, ter kakšen griz frutabele, saj je sledil še zadnji vzpon proti Similaun Hütte na višini 3019m. V koči smo si privoščili pivce in pa fajn večerjo (no, bosta Branka in Nanika povedali, kakšen je krompir brez mesa), saj si je bilo potrebno napolniti baterije po približno 11km dolgi poti.

Veter, sonce in pa višina so nas pošteno izželi, tako da smo se v sobe pospravili kar hitro. Budilka ob 5h oziroma 6h je bila skoraj preslišana, saj je pogled skozi okno pravil, da ‘rajš bot še mal v bajti’. Zunaj je pihalo kot pri norcih, za popoldan pa je bila napoved še slabša. Soglasno smo se odločili, da bo Similaun počakal, tako da smo se po zajtrku obrnili nazaj proti izhodišču. Večna dilema je bila, ali smučamo v dolino in več hodimo nazaj v hrib, ali poskušamo držati višino in smučati bolj malo. Mislim, da smo izbrali nekaj vmes? Vreme nas je vmes celo za nekaj minut dražilo s soncem, tako da smo lahko naredili nekaj fotk z razgledom. Ko smo prišli nazaj na sedlo Hauslabjoch, smo se odločili, da poskusimo z vzponom na Finailspitze. Trem se nam je zdel sneg bolj primeren za peko kruha kot pa za hojo z derezami in cepini, tako da smo nekaj metrov pred vrhom raje obrnili, medtem ko sta Branka in Mark stisnila do vrha. Večkratno spreminjanje vremena in predvsem megla sta nam porajala misli, da bo smučarija lahko kar zahtevna, vendar smo imeli nekaj sreče, da se je skupina smučarjev odpravila po isti poti kot mi nazaj dol. Sledili smo njihovim špuram, ki pa so zaradi megle večkrat izginile. No pa difuza je dodala svoje, tako da smo vsi pokoristili bonus ‘padca’ (nekateri tudi večkrat). Po smučariji (če ji lahko tako rečem) smo zopet nataknili pse in se vzpeli nazaj do smučišča, po katerem smo vsak po svoje odsmučali nazaj do kombija. Ob pivcu, pici, šlapam na nogah in pa s pekočimi stegni smo bili soglasni, da se še kdaj vrnemo – pa da sončno kremo drugič uporabimo tudi med turo, ne samo na parkingu.

ps/tekst je Doroteja napisala.

Z Rafom sva v soboto šla na Raduho raziskat terene za smuko, v nedeljo pa sva se udeležila 60. spusta izpod Raduhe. Več si lahko preberete na: http://www.grs-jesenice.org/novice.php?pid=386