Avtor: Rafael Kolbl

Res se sprašujem, kaj nas tako vleče tja čez mejo? Sneg je isti, pa tut kaj dosti več ga ni, kot tu pri nas na 1500 m in višje… No, prav tu pa je tudi odgovor. Eni, ki smo že malo v letih, se pri izbiri ture radi oziramo za bolj humanimi pristopi – kar običajno pomeni – na parkirišču hop na smuči in v breg. Žal se pri nas, razen parih izhodišč, tega ne da narediti. Krma, Tamar, Vrata, Bohinj … povsod je treba tabanati ene dve uri, da ti je naposled dano stopiti na smuči, oziroma navkreber. Tam čez mejo pa se (v enakem času) gosposko pripelješ na spodobno višino, kjer je zadosti snega, si natakneš dilce in že si debelo v zasneženih hribih.

Prav nič drugače ni bilo tudi pretekli vikend, ko smo se GRS in AO člani združno zapeljali proti Vzhodni Tirolski, točneje v Villgratental in po dveh urah vožnje v zaselku Kalkstein na 1600 m usmerili smuči v smeri Kreuzspitze 2624 m. Dolina lepo zaokroži polnih 360 stopinj, tako nas pomladansko sonce ni zdelalo le po eni strani, pa še sneg je bil primerno prepariran za uživaško smuko. No, na vrhu še lep pogled proti Dolomitom na jugu in v centru – le teh – Trem Cinam, kot proti Gr. Venedigerju na severu.

Prespali smo v prijetnem apartmaju v Toblachu, naslednje jutro pa po premisleku izbrali severni pristop v skupini Fannes – Sennes z izhodiščem pri jezeru Pragser (1500 m). Precej zanimivo je bilo prečenje zaledenelega jezera s smučmi na nogah, nad njim pa smo udeli ozek in strm žleb, ki nas je pripeljal na lepo planoto pod Seekoflom. Tam so nas sledi predhodnikov potegnile pod lepa, severna pobočja Fossesser Riedla, 2350 m in bližnjega vrha. Na vrhu smo hitro naredili plane za naslednjih nekaj let in se po čudovitem snegu odsmučali nazaj dol k jezeru. Potrenirali smo drsalno tehniko in skoraj izboljšali rekord na 1000 m – saj je preveč dišalo po osvežitvi v prtljažniku kombija. Vožnja domov je bila seveda ena sama rutina.

AO smo zastopali (in uživali): Mare Š., Aleksandra, Maja, Manca, Gorazd, Luka, Andrej in Raf.

1 2 ►

Prvo marčevsko soboto nas je zjutraj pred PD-jem zbranih 13. Vsakoletno smučarsko turo v sklopu vodenih tur smo tokrat usmerili na tromejo med Koroško, Štajersko in Solnograško. Prvi dan smo imeli v planih Zehhnerkarspitz (2452 m), drugi dan pa nekaj nad Innerkremsom.

Na poti tja smo bili deležni pustega jesenskega vremena z rahlim pršenjem, da nam je bilo komaj mogoče poiskati izbrani cilj. Trmasto smo nadaljevali s pripravami na vzpon in kmalu prišli iz jesenskega v zimski letni čas. Rahlo sneženje nas je spremljalo skozi Zehnersko krnico, na grebenu pa nas je pozdravil še zoprn severnik. Na spihanem vrhu se nismo dolgo obirali in tipaje odsmučali v krnico. Bilo je zanimivo, sem in tja smo ujeli kar lepe zaplate pršiča. Nad gozdno mejo smo se ponovno vzpeli nekaj 100 m na zaobljen hrbet in ujeli še nekaj odlične smučarije med redkimi macesni.

Sledil je premik z vozili do koče Josef Merl na Schoenfeldu nad Innerkremsom, kjer smo poanalizirali in šli spat. Jutro je bilo v znamenju pomladi. Oster zrak in jasno nebo sta napovedovala lep dan, zato se s prvimi sončnimi žarki podamo na turo. Greben se začne takoj za bajto in hitro dobivamo višino. Na Matehanshohe 2086 m naredimo načrt za naprej v smeri Gaipahohe 2192 m. Po spustu po smučišču kmalu spet nataknemo kože in v zložnem vzponu dosežemo vrh. Če so grebeni Nockov spihani do golega, je zato v globelih in dolinah snega dovolj. Naš spust je zato na sever proti Groessingalm, tam pa nas je vzhičenost nad odlično smučarijo pognala še na Lenzerbuehel. Tako ”speglane” flanke z ravno prav odjenanim srencem nisem še smučal že dolgo!! Normalno, da se nam je smejalo do ušes – bile so ideje, da bi še enkrat… Pa je sledil še nekajkilometerski spust po gozdnih cestah, da so na koncu že kar noge pekle.

V skoraj poletnem vremenu smo turo zaključili ob pijači na izhodišču. Matija in Miha sta turo odlično izvedla, seveda smo si bili enotni, da če ne prej, drugo leto naredimo spet kaj podobnega. Z AO-ja smo zraven vriskali Mare, Maja, Aleksandra in Raf.

V petek sva z Majo izkoristila megleno in pošteno mrzlo dopoldne, ter se odpravila pod Prednjo glavo, da bi v samoti zlezla kaj lažjega. Ko prideva pod 2. slap, sva ugotovila, da ne drži več ne prvo, ne drugo in sploh ne tretje. Nastal je brezhiben dan, pa mraz je izgubil kar nekaj svoje ostrine, zato sva lažje počakala tiste dobre pol ure, da sta navezi pred nama odpikale proti vrhu.

Led je bil večinoma dober in lepo prepikan, da je bilo manj za ”mahat”. Sicer pretežno položno plezanje na parih mestih le postreže z nekaj strmine in tudi dolžina je spodobna. Spust po smeri nazaj je lagoden.

Skratka, kmalu bo treba it spet.

Zadnji praznični dan je bilo treba izkoristit in navkljub dokaj slabi napovedi (veter in oblačno), se nas je v Zavrhu zbralo 10 članov AO-ja. Cesta do Tinčkove koče je bila zaradi snežne plohe rahlo pobeljena in nekoliko neugodna za prevoz a smo se kmalu spet zbrali pri Koči pri izviru Završnice, ter se nato podali proti Suhemu rušju. Do sedla med Palcem in Zelenakom je šlo brez problemov in občasno nas je pogrelo še sonce. Proti vrhu Palca je bil večinoma trd sneg, pot pa dobro shojena, le na ključnem delu pri prehodu prek skalne plošče, je bilo potrebne malo več previdnosti. Na vrhu se nismo dolgo zadržali, veter je občasno lepo potegnil in tudi temperature so bile zimske. Sestop po isti poti in pogret v kočo pri izviru. Prava tura za popravit psihofizično stanje po praznikih.