Avtor: Rafael Kolbl

Nedeljski dan smo šli Mare, Tufek in jaz pogledat skozi tunel Katschberg, v dolino, kjer je reka Mura še zelo v plenicah. Po prihodu v Reit je termometer okleval med -13 in -14 stopinjami, mi pa med tem al it iz avta ali ne. Pa smo, in se hrabro pognali v breg, ki nas je kmalu prisilil stopit s smuči (strmo in pa malo snega). Hitro smo bili spet na cesti, ki smo ji sledili z manjšimi odstopanji vse do pod planine Hiesleralm, kjer smo bili deležni prvih sončnih žarkov. Med malico smo naredili strateški plan za končni naskok na vrh Oblitzen, oz., kot se je kasneje izkazalo za bolj modro odločitev, na Muhrscharte. Pod grebenom se strmina precej poveča in veter je pred tednom ali dvema opravil izdatno svoje delo (zameti, klože in skoraj led na grebenu). Zato je šlo zadnji del vzpona na greben “peš”, kasneje dol pa brez problemov s smučmi. Dalje je bila smučarija po vseh sort podlage, v glavnem pa zelo zadovoljiva. Zanimivi hribi, ki jih bo treba še obiskat.

Za petek so napovedovali najlepši dan v tednu… je kaj boljšega kot preživeti ga na snegu – v hribih. Pa ta napoved ni veljala za Koroško, kamor smo se namenili, sonce se je namreč skrivalo za kopreno visoke oblačnosti. Pri iskanju ture sem upošteval, da bi bila predvsem bolj izi, se pravi kratka in manj naporna (Maja je krehala in stokala, da ni najbolj prava) in v oči mi je padel zanimiv hrib nad Falkersee (Rödresnock) s primernim izhodiščem (1600 m), da se bo dalo stopit direkt na smuči. Po uri in pol vožnje mimo Osojskega jezera smo parkirali in krenili – najprej preko ograje, nato potoka in končno v breg. Spodaj je bilo še prijetno, z malo pršiča (v senci), višje pa vse bolj zoprno, (trda) kloža in pomrznjen, star sneg. Presenetila je tudi precejšnja naklonina pobočja, kjer se ni smelo zdrsnit. Tako smo kljub srenačem precej po “jajcih” dosegli vrh, ki je prostoren in seveda zelo razgleden.

Spust je bil ena sama borba robnikov s poledenelim snegom. Pasti se ni smelo in to smo vsi upoštevali. No, vseeno je bilo zadovoljstvo po vrnitvi v dolino splošno in zadnji zavoj na analizo upravičen. Borbali smo: Novko, Erik, Maja, Andraž, Katarina, Raf

Kako vse hitro teče: še pred dvema tednoma smo v sklopu PD Jesenice pohajkovali in poplezavali v Paklenici, to soboto gazili po pršiču pod Srcem v Martuljkovi skupini, včeraj pa končno še postrgali rjo z robnikov turnih smuči. Je bil res že skrajni čas. No za uvodno turo smo si izbrali sončna pobočja nad Lienzem, kjer te cesta pripelje zadosti visoko (Faschingalm 1660m), da je mogoč enostaven prestop na belo podlago. Kot še desetine drugih turarjev, smo se ob in preko smučarskih prog Zettersfeld podali proti neizrazitem vrhu Goiselemandl 2433m. Očitno so ponekod podvrste smučarjev še zmožne normalno sobivati, mogoče tudi zato, ker je bilo razmerje enih in drugih skoraj 1:1. Tura je bila pričakovano prijetna, led je prebit, le snega je nižje doli že kritično malo. Dričali: Rok, Katarina, Maja, Urban in Raf.

Pred slabimi 20 leti sem to smer lezu in ostala mi je v lepem spominu – bila je želja, da bi jo šel še enkrat. Ker je dopust za izkoristit, sem za to smer našuntal Novkota in bil je za.

V torek sva ležerno ob 9.00 dostopila pod smer, družbo so nama delali tropi ovac in turistov, pa še ene par navez je bilo v steni. Pod smerjo sem hitro spoznal, da sem po vseh teh letih za kako stopnjo prekratek in najtežje cuge prepustil “mlajšemu” v navezi…Marko je suvereno opravil s spodnjim delom smeri, jaz sem se za njim malo bolj mučil. Po stiku s Trmastimi kamini sva zgrešila odcep v desno in vrh dosegla po Nejčevi smeri.

Želja je bila izpolnjena – jaz sem splezal lepo smer, Marko je treniral psiho in nameščanje varoval, pa dan je bil lep.

Prejšnji vikend smo določili, da vreme bo in smo se s tečajniki zapeljali na Primorsko v Glinščico. Plezanje večraztežajnih smeri ni kar tako. Z vsakim ”cugom” si višje in bolj v negotovosti, vprašanje preživetja postaja vedno večji vprašaj….

No, to negotovost smo s tečajniki, ki se jih je zbralo devet, hitro rešili. Po plezanju smeri čisto do vrha, smo dodali še tehniko vračanja iz stene in – kamen se jim je odvalil s srca – da se vrniti iz stene nazaj med žive!!!! YESS!! Po tej izkušnji so se lažje predali alpinizmu (le da še ne vejo vsega, kaj jih še čaka…)

Tečajniki in podporna ekipa, smo se nato s postankom v Kozini, potešeni in umirjeni odpeljali domov (kot se spodobi).