Avtor: Rafael Kolbl

Kot vsako leto smo za AŠ pripravili tečaj zimske tehnike, tokrat na Vršiču v prijetni senci vrh Vršiča… Pa ne bomo o vremenu, nas je zanimal sneg in kaj nam to pomeni pri vzponih (in sestopih). V soboto je bilo presenetljivo lepo vreme in smo brez problemov podelali vse potrebne tehnike gibanja in varovanja v snegu. Delo v treh skupinah je potekalo hitro, tekoče in brez zmrzujočega postopanja naokoli. Vzporedno a na ločeni lokaciji je skupina starejših članov obnovila svoje davno pridobljeno znanje in ga nadgradila še z vzponom po pripravniški na Mojstrovko.

Po kosilu je več udeležencev odšlo v objem toplega doma, nekaj pa nas je ostalo na Erjavčevi, saj smo imeli namen v nedeljo splezat še kako grapo nad Vršičem. Popoldan smo na brzino prestavili slabo delujočo anteno za internet na strehi koče, zato smo od najemnika Iztoka v zahvalo dobili free spanje z zajtrkom. Ja, alpinizem se včasih izplača 🙂

V nedeljo je bilo megleno zabito, zato je bil vzpon opravljen po najlažji – Pripravniški, ki je bila glede na siromašno zimo prav vzorno narejena. Nekateri še skočijo do vrha, sicer pa smo se po postanku v Erjavčevi kmalu pobrali domov.

Udeleženci: 10 tečajnikov in 3 inštruktorji ter 8 “tastarih”. Aja, Alain in Grega sta po novem SP-jevca 🙂

Tokratni tabor je bil daleč najbolj množičen do sedaj, nekaj seveda tudi na račun nečlanov (frendi z otroci, pa vse do daljnega sorodstva…), je pa že tko fajn v naši družbi ;). Skupaj nas je bilo torej na ene 5-ih lokacijah preko 50, od tega članov 37.

Preplezali smo preko 50 različnih smeri, tudi s tečajniki…

Je pa najboljši povzetek celotnega dogajanja naredila Nastja, za kar ji pripada en velik THUMB UP!:

Deset dni od tega, nobenga povzetka,
Raf nas že krega, dreza od petka.
Šteblaj je naroču, da spišem naj rime,
“kapa povem nej, da bli smo brez klime?“
Tam daleč v Dalmaciji, za Velebitskim masivom,
se (J)AO prepustil je pakleniškim vplivom.
Nadobudnih plezalcev bilo je veliko,
plezali z vnemo so in za odliko.
Spremljali so jih vetrovni poudarki,
zvečer so se zibali, kakor na barki –
Kaj češ, upor je blo treba uravnat',
zato so hodili kar pozno spat.
Zjutraj pa urno v kanjon vsi drvijo,
saj novih izzivov se veselijo.
Tečajnike uri ferajnska elita,
hvaležnost in vnema z oči se iskrita.
Naveze so stkane, si ližejo rane,
ko ostre jim skale med prsti polze.
Oh ta višina – zatrese fantina,
“opremo prodal bom“ – mu usta vele.
Nihče ne verjame, da to bo resnica,
je pa srhljivo, ko strah zgrabi lica.
Zato je pomembno, da družba je prava,
saj ti drugače bo delala glava.
Spodbudne besede in vrv napeta,
včasih prezebe telesa ogreta.
Na koncu veselje in analiza,
oh naj le traja, če to je kriza.
Srečujejo se naveze pod steno,
ko prikoraka Ata jekleno.
Sprehod naporen je terjal svoj davek,
suha so usta – zatika se stavek.
Tufk zaspal je na klopci v senci,
ker sta preveč uživala v penci.
Ne le v stene, se tut švigne v hribe,
zmigat nožice, za nagrado, na ribe.
Morje smo vidl in bilo je vabljivo,
a smo zavijali se sramežljivo.
Na sestanku po Pakli bilo je kar burno,
ampak sklenili smo ga kulturno.
Mislim da užival kljub mrazu smo vsi
in da nas čaka še mnogo smeri😊.
Zmerej zataknemo se kot v steni frendi,
živi smo bolj kot Korado in Brendi.
Jebica pride kdaj, a hitro mine,
navadit se mormo zbijati še kline.

Za društvo v čošku, Nastja

Na včerajšnji podelitvi občinskih priznanj za dosežke v športu za leto 2022, je bil med dobitniki srebrnega priznanja zudi naš član Matija Volontar.

Priznanje je prejel za odličen prvenstveni vzpon  v dotlej še ne preplezani zahodni steni 6180 m visoke gore Pomlaca/Ngole East. Za steno so potrebovali le dva dni in sicer 23. in 24. 10. 2022, smer pa poimenovali Screaming Barfies, Ocena: AI5/70-90°/IV-V, 1100 m.

Alpinistični odsek mu za prejeto priznanje čestita.

Za spremembo smo se v nedeljo podali na mal daljšo pot v smeri Sappade, a zavili malo prej v ene rovte in proti vasi Collina. Konec ceste je pri koči Tolazzi na višini 1450m.

Tam nas pričaka muzika in hostese, saj je ta dan potekala TS tekma za svetovni pokal…., zato smo resno razmišljal o udeležbi. Pa je Ata reku, da ni najbolje pripravljen in bi tokratno tekmo raje izpustil. Ostali smo bili solidarni in smo šli skupaj lepo ležerno svojo pot. Sprva po cesti do koče Moraret, tam pa se teren odpre in smo obrnili v smeri sedla Moraret in Rifugia Marinelli (2112m). Zaradi pomanjkanja snega so eni tam obsedeli na prijetnem sončku, ta sitni smo pa peš naredili še kakih 200 višincev do vrha Pic Chiadin (2302m). So pa že med našim vzpenjanjem tekmovalci zaključevali svoj krog in drveli svojim tako željenim zmagam naproti. Za info, najboljši je za cca 1200 višincev ter spust nazaj dol potreboval uro in 14 min!!

Ampak, mi se držimo zlatega reka, da je v hribe je zmerej en dan daleč. Odsmučali smo za zadnjimi dirkači v našem penzionerskem slogu (razen Nanike seveda), se vmes lepo nadihali in spočili pekoče noge ter turo kakopak zaključili pri koči Tolazzi. Prijeten dan z mnogimi novo odkritimi tereni smo preživeli: Robi in Nanika, Renata, Tufek, Maja in Ata. Pa moja malenkost.

Dons sva z Renato izkoristila (njen) dopust in šla pogledat na Pokljuko, če niso naši biatlonci popokal še kaj poleg tarč. Ja, dve kavki sta nama delali družbo na vrhu Vel. Draškega vrha.

Ker pravjo, da je rana ura slovenskih fantov grob, sva se z Rudnega polja odpravila, ko je bil dan že fajn narejen. Do Jezerc se pot preko Konjščice itak vleče, pol pa rata malo bolj hribovsko. Na vrhu sva bila dovolj zgodaj (10.30) in sonce je toplo sijalo, pa sva si vzela čas za klepet s kavkama (Mimgrme, datlje imajo neznansko rade). Po obveznem zajemanju krajine v fotoaparai , se odpraviva dol. Smućarija je bila vse pohvale vredna, na soncu lepo odjenano, v senci trdo in grifasto, nad Konjščico pa itak že mal pregnojeno. Še vzpon na zgornjo pot, ki je odveč, pa v Gorje na pi(vo)jačo.

Za vse, ki ne smučate, tura je lepo opremljena s štapnami, je pa treba bit zgodaj, da se ne predira do riti.