Avtor: Rafael Kolbl

Za petek so napovedovali najlepši dan v tednu… je kaj boljšega kot preživeti ga na snegu – v hribih. Pa ta napoved ni veljala za Koroško, kamor smo se namenili, sonce se je namreč skrivalo za kopreno visoke oblačnosti. Pri iskanju ture sem upošteval, da bi bila predvsem bolj izi, se pravi kratka in manj naporna (Maja je krehala in stokala, da ni najbolj prava) in v oči mi je padel zanimiv hrib nad Falkersee (Rödresnock) s primernim izhodiščem (1600 m), da se bo dalo stopit direkt na smuči. Po uri in pol vožnje mimo Osojskega jezera smo parkirali in krenili – najprej preko ograje, nato potoka in končno v breg. Spodaj je bilo še prijetno, z malo pršiča (v senci), višje pa vse bolj zoprno, (trda) kloža in pomrznjen, star sneg. Presenetila je tudi precejšnja naklonina pobočja, kjer se ni smelo zdrsnit. Tako smo kljub srenačem precej po “jajcih” dosegli vrh, ki je prostoren in seveda zelo razgleden.

Spust je bil ena sama borba robnikov s poledenelim snegom. Pasti se ni smelo in to smo vsi upoštevali. No, vseeno je bilo zadovoljstvo po vrnitvi v dolino splošno in zadnji zavoj na analizo upravičen. Borbali smo: Novko, Erik, Maja, Andraž, Katarina, Raf

Kako vse hitro teče: še pred dvema tednoma smo v sklopu PD Jesenice pohajkovali in poplezavali v Paklenici, to soboto gazili po pršiču pod Srcem v Martuljkovi skupini, včeraj pa končno še postrgali rjo z robnikov turnih smuči. Je bil res že skrajni čas. No za uvodno turo smo si izbrali sončna pobočja nad Lienzem, kjer te cesta pripelje zadosti visoko (Faschingalm 1660m), da je mogoč enostaven prestop na belo podlago. Kot še desetine drugih turarjev, smo se ob in preko smučarskih prog Zettersfeld podali proti neizrazitem vrhu Goiselemandl 2433m. Očitno so ponekod podvrste smučarjev še zmožne normalno sobivati, mogoče tudi zato, ker je bilo razmerje enih in drugih skoraj 1:1. Tura je bila pričakovano prijetna, led je prebit, le snega je nižje doli že kritično malo. Dričali: Rok, Katarina, Maja, Urban in Raf.

Pred slabimi 20 leti sem to smer lezu in ostala mi je v lepem spominu – bila je želja, da bi jo šel še enkrat. Ker je dopust za izkoristit, sem za to smer našuntal Novkota in bil je za.

V torek sva ležerno ob 9.00 dostopila pod smer, družbo so nama delali tropi ovac in turistov, pa še ene par navez je bilo v steni. Pod smerjo sem hitro spoznal, da sem po vseh teh letih za kako stopnjo prekratek in najtežje cuge prepustil “mlajšemu” v navezi…Marko je suvereno opravil s spodnjim delom smeri, jaz sem se za njim malo bolj mučil. Po stiku s Trmastimi kamini sva zgrešila odcep v desno in vrh dosegla po Nejčevi smeri.

Želja je bila izpolnjena – jaz sem splezal lepo smer, Marko je treniral psiho in nameščanje varoval, pa dan je bil lep.

Prejšnji vikend smo določili, da vreme bo in smo se s tečajniki zapeljali na Primorsko v Glinščico. Plezanje večraztežajnih smeri ni kar tako. Z vsakim ”cugom” si višje in bolj v negotovosti, vprašanje preživetja postaja vedno večji vprašaj….

No, to negotovost smo s tečajniki, ki se jih je zbralo devet, hitro rešili. Po plezanju smeri čisto do vrha, smo dodali še tehniko vračanja iz stene in – kamen se jim je odvalil s srca – da se vrniti iz stene nazaj med žive!!!! YESS!! Po tej izkušnji so se lažje predali alpinizmu (le da še ne vejo vsega, kaj jih še čaka…)

Tečajniki in podporna ekipa, smo se nato s postankom v Kozini, potešeni in umirjeni odpeljali domov (kot se spodobi).

Res se sprašujem, kaj nas tako vleče tja čez mejo? Sneg je isti, pa tut kaj dosti več ga ni, kot tu pri nas na 1500 m in višje… No, prav tu pa je tudi odgovor. Eni, ki smo že malo v letih, se pri izbiri ture radi oziramo za bolj humanimi pristopi – kar običajno pomeni – na parkirišču hop na smuči in v breg. Žal se pri nas, razen parih izhodišč, tega ne da narediti. Krma, Tamar, Vrata, Bohinj … povsod je treba tabanati ene dve uri, da ti je naposled dano stopiti na smuči, oziroma navkreber. Tam čez mejo pa se (v enakem času) gosposko pripelješ na spodobno višino, kjer je zadosti snega, si natakneš dilce in že si debelo v zasneženih hribih.

Prav nič drugače ni bilo tudi pretekli vikend, ko smo se GRS in AO člani združno zapeljali proti Vzhodni Tirolski, točneje v Villgratental in po dveh urah vožnje v zaselku Kalkstein na 1600 m usmerili smuči v smeri Kreuzspitze 2624 m. Dolina lepo zaokroži polnih 360 stopinj, tako nas pomladansko sonce ni zdelalo le po eni strani, pa še sneg je bil primerno prepariran za uživaško smuko. No, na vrhu še lep pogled proti Dolomitom na jugu in v centru – le teh – Trem Cinam, kot proti Gr. Venedigerju na severu.

Prespali smo v prijetnem apartmaju v Toblachu, naslednje jutro pa po premisleku izbrali severni pristop v skupini Fannes – Sennes z izhodiščem pri jezeru Pragser (1500 m). Precej zanimivo je bilo prečenje zaledenelega jezera s smučmi na nogah, nad njim pa smo udeli ozek in strm žleb, ki nas je pripeljal na lepo planoto pod Seekoflom. Tam so nas sledi predhodnikov potegnile pod lepa, severna pobočja Fossesser Riedla, 2350 m in bližnjega vrha. Na vrhu smo hitro naredili plane za naslednjih nekaj let in se po čudovitem snegu odsmučali nazaj dol k jezeru. Potrenirali smo drsalno tehniko in skoraj izboljšali rekord na 1000 m – saj je preveč dišalo po osvežitvi v prtljažniku kombija. Vožnja domov je bila seveda ena sama rutina.

AO smo zastopali (in uživali): Mare Š., Aleksandra, Maja, Manca, Gorazd, Luka, Andrej in Raf.

1 2 ►