Avtor: Rafael Kolbl

Spomladanska lenoba se že plazi v kotičke možganov in potrebno je bilo kar malo samoprepričevanja, da sva z Majo zjutraj vstala in se odpravila v smeri Katschberga. Upala sva, da bodo razmere dobre in vreme prijazno – pri nas po hribih, glede na opozorila pred plazovi, itak ni kaj dosti za iskat.

Prejšnji dan sem malo ogledoval vrhove, ki bi ponujali malo manj naporov pa malček več užitkov po zadnjem sneženju. V oči mi je padel Teuerlnock 2145 m, neznan vrh nad Rennwegom tik pred predorom Katcshberg, izhodišče in lega pa sta obetala vse zgoraj naštete zahteve. Zapeljala sva se torej do zaselka Frankenberg na okoli 1400 m in kmalu zagrizla po gozdni cesti v najini smeri. Po lepih bližnjicah sva posekala cestne okljuke in bila hitro na gozdni meji, kjer so nama čudovite, nedotaknjene flanke razvlekle usta v širok nasmeh. Malo je le skrbela mestoma skorjasta podlaga, ki pa se je kasneje izkazala za čisto smučljivo. Proti vrhu je bilo precej spihano in trdo a je strmina že znatno popustila.

Dol je šlo kot si človek lahko samo želi. V glavnem malo bolj gost pršič in poseke daleč dol proti izhodišču. Saj me je mikalo, da bi šel še enkrat nazaj gor ampak je Stiegel preveč dišal… Sej bo še kdaj…

V soboto smo v sklopu AŠ izvedli še drugi del zimske tehnike oz. praktični del reševanja iz plazu. Da nebi bilo premalo, smo prej za ogrevanje skočili na NŠG, pa spotoma opazovali večjo skupino, ki je izvajala neke čudne akrobacije na eni od izravnav. Kasneje smo izvedeli, da je eden od ferajnov imel tečaj reševanja iz “ledeniških razpok”…

Tudi mi smo se na povratku ustavili na ravninici pod Butinarjevo grapo in oddelali velik del veščin o snegu, plazovih in reševanju zasutega. Katarina, Šefe, Ata in Tufek so dobro pripomogli h kvalitetni izvedbi, skupaj smo premetali nekaj kubikov pomrznjenega snega in uspešno rešili vse skrite žolne.

Ko se je sonce že imelo namen skriti za Grebenec, smo se spustili od ceste, od tam pa eni v službo, eni pa na čaj ali pivo v najbolj prijetno Erjavčevo kočo….

V soboto skupna tura (z enim 1 tečajnikom) na Kukovo špico. Sneg se začne od prečke navzgor (ok. 1500 m), kjer je prav lepo zimsko vzdušje. Od Gulc do vrha se da lepo popikat, ne sme se pa zdrsnit! Lepa tura v idealnem vremenu. Udeleženci: Lidija S., Metod, Andraž, Raf.

V nedeljo pa s trhlenimi nogami še na eno turno smuko v Visoke ture – na Plankowitzspitze (2412 m) iz doline Zederhaus. Nabralo se nas je 6 (Mare Š., Aleksandra, Nani, Robi, Maja in R.). V dolini je še dovolj snega, prav tako tudi na hribu, je pa vse sorte kvalitete. V dokaj lepem vremenu smo bili hitro na vrhu, smučarija pa odlična do dobra (kakor komu…), le spodaj je zaradi toplega vremena že cukalo.

Kot vse kaže bo letošnja zima v stilu plezaj pri nas, smučaj pri sosedih. Mogoče bo pa drugo leto bolje…

Pršičarjenje: https://youtu.be/lKvkU7VngM0

Po zelo poglobljenem in dolgotrajnem raziskovanju, se je za nedeljo pokazala možnost lepe in udobne ture proti Hagener hutte nad Malnitzem. Tudi vreme naj bi bilo zadovoljivo lepo. Pa se je izkazalo sledeče:

• cesta za planino Jamnig je bila za taksi prevozna le 3 km, čemur smo se odpovedali.
• sledilo je 4 km tabananja z rahlim sneženjem (in čudnim bučanjem nekje tam zgoraj…),
• na pl. Jamnig je prvič pošteno pritegnilo, zato so šle jakne in kape gor,
• na prvem strmejši delu mestoma do 30 cm napihanega snega in pogledovanje po najvarnejši poti,
• nekoliko višje se začne žurka z močnim vetrom in snegom v fris, prsti v rokavicah pa vedno bolj okorni (zato je fotk bolj malo),
• ko skozi meglo in snežno mečavo zagledamo brunarico (?) na 2150 m, zavijemo v njeno skromno zavetje in smo si enotni, da bo to naš današnji cilj,
• trije ”domorodci” so trmasto nadaljevali pot a so se po petih minutah premislili in obrnili…,
• smučanje je bilo v stilu tipanja in upanja, da ne padeš čez kakšen rob (no enemu  to je uspelo in se je prekucnil na glavo 2 m nižje – brez posledic!),
• še precej zmrznjeni se pridričamo v dolino in se hitro zapodimo v Stockerhutte na odtajevanje (brez posledic).

Povzetek zgodbe: kljub besnenju narave in neosvojenemu cilju, smo uživali. Nismo se jezili niti zaradi dejstva, da bi na drugi strani doline uživali v soncu. Strinjali smo se skoraj vsi: Rok, Katarina, Jerca, Nik in en prjatu oba iz Radovljice, Maja in Raf.

Če ima kdo še kakšno fotko, naj jo doda.

Nedeljski dan smo šli Mare, Tufek in jaz pogledat skozi tunel Katschberg, v dolino, kjer je reka Mura še zelo v plenicah. Po prihodu v Reit je termometer okleval med -13 in -14 stopinjami, mi pa med tem al it iz avta ali ne. Pa smo, in se hrabro pognali v breg, ki nas je kmalu prisilil stopit s smuči (strmo in pa malo snega). Hitro smo bili spet na cesti, ki smo ji sledili z manjšimi odstopanji vse do pod planine Hiesleralm, kjer smo bili deležni prvih sončnih žarkov. Med malico smo naredili strateški plan za končni naskok na vrh Oblitzen, oz., kot se je kasneje izkazalo za bolj modro odločitev, na Muhrscharte. Pod grebenom se strmina precej poveča in veter je pred tednom ali dvema opravil izdatno svoje delo (zameti, klože in skoraj led na grebenu). Zato je šlo zadnji del vzpona na greben “peš”, kasneje dol pa brez problemov s smučmi. Dalje je bila smučarija po vseh sort podlage, v glavnem pa zelo zadovoljiva. Zanimivi hribi, ki jih bo treba še obiskat.