Avtor: Rafael Kolbl

Zadnji avgustovski dan. S Poldovega rovta mimo Brinove glave in v Brinje do vstopa v Reljotovih smer Rosa,  je tam okoli 1000 višincev. In samo res lepemu okolju, razgledom ter dobri družbi, se je za zahvalit, da je pot minila dokaj hitro. Pod steno sta se Tadej in Dragica odločila za grebensko prečenje Kopice, midva z Majo pa za smer, ki je od spodaj obetala čedno plezarijo. Na vstopu najdeva en prusik, zato se korajžno poženem v cug z oceno IV, -V. Malo zatikam, zabijem tut en klin, a o petki ni ne duha, ne sluha. Tudi prav … Nadaljevanje smeri je bilo iskanje plezarije med belimi stebri čvrste in monolitne kamenine in travnatimi, skrotastimi zaplatami. Prehode sva določala kar sproti in približno sledila skici. V celi smeri je od preje tičal le 1 klin in je tako tudi še sedaj.

Na vrhu sem od Tadeja dobil spodbuden podatek, da je greben zelo luftig in da se splača malo pozihrat. Pogled desno dol v dolek Med plazmi je bil enak pogledu levo v Brinje – globoko odsekano takoj ob stopalih. Oddahneš si šele na škrbini pod Dovškim križem, kamor se prelisjačiš po poličkah okoli zadnjega stolpa.

Sledil je sestop do B II, ki je v zglednem stanju! in po meliščih h Kristlnu na enega.

V petek zvečer sva z Majo parkirala kombi pri Rabeljskem jezeru, z namenom, da navsezgodaj kreneva v Bele vode. Zjutraj ob petih še mencava oči in pijeva kofe, ko je na parkirišči kmalu kot pred BTC-jem… Folk se trumoma odpravlja do bivaka, tam pa, da  bodo še videli, kam naprej. Zla slutnja naju je pognala na pot in molče sopeva mimo Brunnerja do bivaka, trume pa za nama. Pri bivaku pa nov šok: ljudi kot mravelj (brez pretiravanja vsaj 25), vsi verjetno z namenom, da napadejo “najino” smer. Medtem, ko malicava, prve naveze že žvenketajo proti vstopu v smer in Maja s stisnjenimi zobmi najavlja odstop od najinega načrta. Pa jo le prepričam, da “bomo že kako” in v vrsto se postaviva še midva – tretja po vrsti.
Smer smo res plezali tekoče in s spoštljivim razmakom med navezami. Na vrhu je bilo zadovoljstvo popolno – smer je namreč ena najlepših, z odlično skalo in “zlo pokonc”. Le s klini se ne pretirava in včasih plezaš tudi pol cuga pokonc štirice brez varovanja (dobro za trenirat psiho).
Najin načrt je bil sestop po Poti Stoletnice na kočo Corsi in naslednji dan še tam kaj splezat. Pa sem v jutranji furiji v kombiju pozabil denarnico in Maja je bila “vesela”…!! Tako sva v Corsiju spila dve Laški! pivi in domov, saj tudi vreme ni več držalo. Aja, na Corsiju je pivo lepo ohlajeno, ko ga plačuješ, te pa pošteno pogreje – 5 EUR za kos.

V soboto 23.3. je cel dan kazalo, da bo oblačno, hladno in vetrovno. In res je bilo točno tako. Zato nam res ni preostalo nič drugega, kot da plezamo in se skušamo čimbolj aktivno ogrevat.

Že za uvod smo se podali v tri smeri naenkrat in poizkušali dvema tečajnikoma preusmerit pozornost s skrajno neugodnih vremenskih razmer na lepote in pasti gibanja v ploščah, previsih in skrotju. Zmogli smo v tej naši vnemi smeri v Ploščah ob cerkvici (III, 130m) in smer Zeleni raz (IV/III, 140m), ki je prav čedna smerca.

Skupaj smo prijeten dan preživeli Maja, Darko, Božo, Lidija, Mare, Nejc in Raf.