S raz Visoke bele špice

V petek zvečer sva z Majo parkirala kombi pri Rabeljskem jezeru, z namenom, da navsezgodaj kreneva v Bele vode. Zjutraj ob petih še mencava oči in pijeva kofe, ko je na parkirišči kmalu kot pred BTC-jem… Folk se trumoma odpravlja do bivaka, tam pa, da  bodo še videli, kam naprej. Zla slutnja naju je pognala na pot in molče sopeva mimo Brunnerja do bivaka, trume pa za nama. Pri bivaku pa nov šok: ljudi kot mravelj (brez pretiravanja vsaj 25), vsi verjetno z namenom, da napadejo “najino” smer. Medtem, ko malicava, prve naveze že žvenketajo proti vstopu v smer in Maja s stisnjenimi zobmi najavlja odstop od najinega načrta. Pa jo le prepričam, da “bomo že kako” in v vrsto se postaviva še midva – tretja po vrsti.
Smer smo res plezali tekoče in s spoštljivim razmakom med navezami. Na vrhu je bilo zadovoljstvo popolno – smer je namreč ena najlepših, z odlično skalo in “zlo pokonc”. Le s klini se ne pretirava in včasih plezaš tudi pol cuga pokonc štirice brez varovanja (dobro za trenirat psiho).
Najin načrt je bil sestop po Poti Stoletnice na kočo Corsi in naslednji dan še tam kaj splezat. Pa sem v jutranji furiji v kombiju pozabil denarnico in Maja je bila “vesela”…!! Tako sva v Corsiju spila dve Laški! pivi in domov, saj tudi vreme ni več držalo. Aja, na Corsiju je pivo lepo ohlajeno, ko ga plačuješ, te pa pošteno pogreje – 5 EUR za kos.

Dodaj odgovor