Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Napoved za vikend ni bila dobra, zato sva z Majo izkoristila super čedno vreme v petek in opravila s Preberjem nad Tamswegom (onkraj Katschberga). Izhodišče je pri Prebersee na okoli 1500 metrih, vzpon pa sprva poteka po lepo zglajeni cesti – sankališču. Kmalu se gozd razredči in pokaže se enakomerna flanka, ki ji ni konca – do vrha kakih 800 višincev. V zgornjem delu je bilo še pošteno trdo in delno kopno, zato smučarija le s predvrha, nato pa vse do podna uživancija.
Zadnjega v januarju smo v sklopu alpinistične šole izvedli usposabljanje v reševanju iz plazu ter iskanju z lavinsko žolno. Prvotni plan je bil precej bolj obsežen, a smo ga zaradi novozapadlega snega po hribih prilagodili in prestavili na varnejše območje – v Zavrh, pod Stolom. Manca – vodja šole je ekipo lepo zmotivirala, Darko, Božo in Raf pa smo zadevo izpeljali. Nekaj članov AO-ja, ki so se nam pridružili, so izkoristili priložnost in iskanje z žolno malo povadili. Izkazalo se je, da zelo uspešno, saj je Mare že v prvem poizkusu lociral in bele smrti rešil majhno miško. Nudili smo ji prvo pomoč (košček salamce) in jo predali v zavetje velike smreke. Delo smo nadaljevali in do poldneva premetali še nekaj kubikov snega, nakar nas je užejalo. Sledil je sestop in potešitev žeje pri “Blažič-u” v Mostah. Šefica Maja je bila z opravljenim zadovoljna, udeležba pa bi bila lahko številčnejša (al pa vsi vse tko obvladajo??) …
Kdaj gremo??!!
klik na film
Nekje smo ujeli, da bo sreda 28.1. najbolj ta prava za obiskat vrh nad dolino Moell v Avstriji. Hrib je sicer del Goldberggruppe, potek ture pa se vidi že od daleč, lani sem si vrhove ogledova,l ko smo lazili proti Ankoglu.
No, z avtom se pripelješ dokaj visoko – do domačije Zraunig (1500 m) ali po naše Sraunik, ampak tam tega več ne vedo. So pa prijazni in se znajdejo po avstrijsko – na povratku so nam postregli s pravim koroškim pivom v čedni brunarici.
Tura sama je prav prijetna, z zložnim začetkom po gozdni cesti, potem pa počasi v breg in kmalu se znajdeš v lepi dolini med samimi smučarskimi dvatisočaki. Razgledi po okoliških hribih so res nobel – od Ankogla prek Hochkreutza, Sadnika do Vel. Kleka. Ker se nam je nadvse mudilo odsmučat tiste lepe flanke, se na vrhu nismo dosti mudili. Smuka sama je bila – razen čisto pod vrhom, ko je bilo malo akleh za plaz – prava uživancija. V glavnem je bilo ene 10 do 15 pršiča na trdi podlagi, kar je dajalo tisti pravi občutek, ko si se ozrl nazaj v prevoženo smučino.
Skratka, lep dan in z dobro družbo: Maje, Tadeja, Dragice, Ata in Rajca.
Mislim, da bi lahko kdaj tut kaj takega objavili…
http://zagrebclimbing.com/2013/06/strah-u-penjanju/
RK
