Rafael Kolbl – Stran 12

7. decembra, 2015

Zimski kanjoning

Ne, mi se ne damo. Spet se nas je zbralo 14 avanturistov, ki nas hladno jutro na Pokljuki ni odvrnilo od namere, da se podamo v svet vrvne tehnike – tokrat od odzgoraj na dol s spustom po soteski Ribnice.

Soteska Ribnice je v zgornjem delu (od mostu pred planino Uskovnico) večino leta suha. Tokrat smo v grabnu našli le malo snega in kup podrtega drevja, kar je podvig le popestrilo. Po kakih 100 metrih je še možno pobegniti ven iz globeli, kasneje, po par skokih, pa je umik lahko precej zahteven. Stene so na obeh straneh gladke, previsne, sluzaste ter porasle z mahom in visoke več deset metrov. Po precej skokih (abzajlih), dričanju po riti in plezanju preko podrtega drevja, smo po treh urah le prišli do mesta, kjer je na desno možni izplezati gor na rob – na Uskovnico. Prijazni mož, ki kot zgleda še vedno pase živino, nam je prepovedal prehod preko lesene ograje, češ, da jo bomo polomili in nas nagnal malo naokoli.

Pri “sestopu” na Rudno polje smo se ustavili še pri koči na Uskovnici, ki je ODPRTA, si privoščili pivo in štrudl, potem pa domov. Ideje za naslednjo turo že zbiramo.

5. novembra, 2015

MED ZLATIMI MACESNI IN VEDNO ZELENIM RUŠJEM

Nujno je bilo vzeti dopust in izkoristiti brezhiben jesenski dan. Zato se z Majo podava v s soncem obsijane skale na Dleskovški planoti, točneje v južno steno Črnega vrha (1931 m), smer Sled svizca (IV-/II-III, 145 m). Prijetnemu plezanju in uživanciji na vrhu, je sledil sestop, ki je bil seveda v smislu zelene avanture, saj se mi doma ni zdelo vredno pogledat kaj piše ob opisu smeri. Kasneje sva celo našla par skalnih možicev, ki so naju pripeljali na markirano pot.

Spomladi bo treba v ta konec pripeljat še kakega tečajnika. Smeri v Črnem in Velikem vrhu so neopremljene in večinoma lahke, zato so zelo primerne za uvod v svet alpinizma. Nad vremenom, pokrajino in smerjo sva bila oba navdušena, manj pa nad zaporami cest, ki so nama podaljšali vožnjo za skoraj eno uro (bo treba začet preverjat stanje na naših cestah…).

28. oktobra, 201528. oktobra, 2015

Množično v Paklenico

Kljub orkanski burji smo se nekako nakapali in v četrtek zvečer nas je bilo pri Adrijani za en manjši avtobus. V petek je bilo še precej vetrovno, a je bila želja po plezanju dosti močna, da smo se zapodili po smereh v kanjonu. Ta dan je podlegel Albatros, pa tudi kup lažjih smeri. Pridni so bili novopečeni pripravniki, ki so si zjutraj redno skuhali zajtrk, čez dan pridno plezali, zvečer pa nas stregli s pijačo.

Sobota je bila kičasto lepa, zato se je spet plezalo, nekaj pa nas je zavilo v kanjon Male Paklenice, nakar smo potegnili še daleč v rebra Velebita in se čudili in naslajali v miru in lepotah skrivnostnih velebitskih gozdov. Mladince pa je iz sten Paklenice itak spodila šele tema.

V nedeljo dopoldne je bilo potrebno izkoristit za še kakšno smer, je bila pa v kanjonu že taka gužva, da smo nekateri temu rajši ušli na obalo. No Pakla je lepo uspela, smeri je bilo preplezanih toliko, da jih ni za naštevat in normalno, da se spomladi spet vrnemo.

Polmesec – Matic, Ivan Vitez VII+/VIII-
Albatros-Velebitaška – Matic, Jao
Armadilon – Neli, Matic in Andraž, Vladimir
Bračna smjer – Luka, Andraž
Danaja – Luka, Miha in Andraž, Vladimir
Flex & rex – Luka, Peter
Frau Bluer – Luka, Peter
Turinger weg – Andraž, Vladimir
Pixi in dixi – Neli, Roman
S rebro – Miha, Metod
Akademski – Miha, Metod
Centralni kamini – Grega, Neli, Metod
Barba antin – Grega, Metod
Nosorog – Luka, Miha in Miha, Metod in Roman, Nina
Kanjonska – Maja, Majda in Raf, Aleksandra in Grega, Andrej
Josipa Debeljaka – Roman, Nina
Oprosti mi pape – Grega, Andrej in Mirko, Rajc, Ata in Roman, Nina
Tinjin – Neli, Roman, Nina in Lojz, Darka, Majda
Oliver Dragojevič – Mirko, Majda
1 2 ►

21. julija, 201521. julija, 2015

Storžič – Mladinska smer

Hitro je padla ideja za eno senčno plezarijo, podporo smo dobili tudi v službi in jo krenili, štirje – skupaj stari okroglih 200 let – v Mladinsko (zanalašč…!).

Vstopili smo po Kramarci (TG++) do bivaka, kjer smo prebegnili desno v Mladinsko. Začetek je lahek s par skokci in gruščnatimi grapcami, ene parkrat pa se le postavi pokonci. Fajhtna skala v kaminih je bil še ekstra dodatek k užitkom. Da pa se res ne damo kar tako, smo jo po izstopu iz smeri ubrali še čez vrh Storžiča in dol čez Škarjev rob, kjer je opoldansko sonce intenzivno vleklo srage iz čela.

Smer je dolga, zavita, polna dinamike, z dobro in majavo kamenino. Mi smo jo več kot pol presolirali, je pa potrebno imet kar nekaj občutka – za oprimke in za pravo smer. Klinov je na težkih mestih zadosti, sem pa tja pa smo tudi kaj sami zabili.

Plezali Maja, Rajko L., Marjan Z. in Raf

26. junija, 201526. junija, 2015

Grebenska klasika

Greben od Velke Mojstrovke proti Šitam bi moral poznati vsak, ki je vsaj malo alpinista. Na ta greben se prebrneš potem, ko opraviš s katero od superklasik naših hribov: Debelakovo, Travniško grapo, Ašenbrenerja, Tschadov steber, Belač – Zupanovo, … Kup spominov izpred 20, 30 let, zato je bila Majina ideja, da se v četrtek sprehodiva tam čez takoj sprejeta.

Plezarije je le za vzorec, čeprav so tudi mesta za pomislit, vse skupaj je bolj doživetje in resnično lepi konci, da bi kar posedal in raziskoval. Še posebej zanimiv je sestop – povratek z grebena po slabo sledljivi stezi nazaj na Vršič. Aja, raziskovanje je bilo tudi deloma posledica iskanja poti, še posebej izredno pretkanega prehoda pod Travnikom, kjer ti pobočja ponujajo kup pasti in ugank, da minute in ure kar letijo.

Prav čedno turo, ki niti ni prav kratka, sva zaključila s spodobno malico pri Frku in Jolandi na Erjavčevi.

O Cookies