Ledni tečaj za topom

v nedeljo 15.januarja je bilo v Ratečah globokih -19 stopinj, kar smo nekako zignorirali in nadaljevali vožnjo proti Rabeljskemu jezeru, kje je termometer kazal znosnih -16. Ura je bila zgodnja, zato smo okupirali prazno parkirišče in se odpravili v zatrep k slapovom. Na mestu, kjer bi delali, nam je prizor pobesil brade, saj je pošteno teklo – kaj, lilo in tudi neka bogatija z ledom ni bila videt. Nekaj časa smo se gledali, hodili naokoli, preizkušali sumljivo zamrznjen bajer pa tudi razmišljali, če bi šli drugam. No zmagala je več kot ne ležernost in prepričanje, da nekam bomo pa že štokali in vrtali. Kmalu se je pokazalo, da se gorenjci ne damo kar tako odgnat in med vsemi potočki se je dalo splezat tudi kakšno suho linijo. Pa nismo samo plezali, potrebno je bilo prikazati in ponoviti vso znanost varovanja in plezanja v ledu, za kar smo poskrbeli Božo, Katarina in Raf.

Za nameček nas je sredi dneva ogrevalo sonce in zvečer je marsikdo doma žarel od vsega prijetnega.

Poznalo se je, da je bila zadnjih par let z ledom bolj suša, zato je število udeležencev (letošnjih in prejšnjih let tečajnikov, pa tudi starejših mačkov) preseglo 20. Veselilo me je tudi, da so bili vsi pripravljeni delat in se čimveč naučit – znanje je prvi pogoj za doživljanje prijetnih trenutkov v hribih.

Manj znane Karavanke

Na zadnjem sestanku se je izrazila potreba, da bi zaboga že kam premaknili naše riti – je žal pač tisti del leta, ko alpinist nima kaj dosti početi, še posebno, ko nebo iz dneva v dan kaže bolj ali manj čemerno podobo.

Kljub ne najboljšim obetom se nas je v nedeljo, 27.11. pri Kristlnu zbralo sedem in kot prvo je bilo potrebno dorečt kam naprej. Odločili smo se za Karavanke, nekam okoli Kepe. Na križišču poti proti sedlu Mlinca, pa smo izbrali manj znani svet med sedlom Mlinca in Kepo, se pravi Lepa Plevelnica 1959 m in Visoki Kurjek 1973 m. Da je svet tam gori res malo obiskan, smo videli tudi po lepem odtisu medvedove šape s prav konkretno velikimi kremplji. No, lastnik odtisa je bil medtem verjetno že kje na koroški strani, mi pa smo nadaljevali z grizenjem strmih trav proti vrhu. Sonce je lepo grelo in razgledi proti Julijcem so bili na nivoju. Le na grebenu je malo popihaval severnik, zato smo se pridno držali sončnih pobočij. Pa saj na severni strani ni bilo kaj iskat, ker so zelo strma in prav nemarno razbita.

Greben do Visokega Kurjeka je zanimiv, včasih malo izpostavljen, na koncu pa te zvabi v slepo ulico. Nakazan prehod po južni strani dol na pot proti Gubnu je prenevaren, za spust po vrvi pa smo imeli kakšen štrik premalo (no imeli nismo nobenega …), zato smo po pavzi obrnili in šli spet naprej – nazaj po smeri vzpona in v dolino.

Bilo je prijetno, uživali pa smo: Maja, Mare, Darko, Petra, Aleksandra, Andrej in Raf.

Jesensko/zimsko poplezavanje v Stadorju

V nedeljo 13. novembra smo Maja, Dare, Mare, Aleksandra in Raf lovili sončne žarke na Primorskem, v Stadorju. Dokler je sijalo, je bilo prav prijetno, ko pa je nebo prekrila koprenasta oblačnost, pa je z zasneženih vrhov takoj zahladilo. Smeri Muštace in Perunika so lahke in precej bolj preizkus za plezalke, kot pa kaj več. No, ko je postalo zadosti turobno, smo se pa hitro pobrali na toplo k Danici na pi..(jačo)….

 

Linški Dolomiti – NO Kante, 8. 8. 2016

Dolomiti so le Dolomiti, pa čeprav Avstrijski. Stene okoli Karlsbaderhutte so strme in dolomitsko divje, za naju pa je bila dosti “huda” kar klasična NO Kante IV/III, 210m v Kleine Gamswiesenspitze – 2454m.

Ker sva od doma krenila pozno zvečer, sva prišla do Dolomitenhutte brez plačila cestnine 8 evrov. Zjutraj pa dostop po lepi dolini pod steno. kjer so bili že štirje kandidati. Seveda sva čakala in kadila, oni pa so imeli še en pošten uvod osnov varovanja soplezalca. Do takrat se je nabralo še nekaj navez in že sem videl visenje po štantih , čakanje in plezanje en preko drugega. Na srečo se to ni uresničilo in plezanje je bilo tekoče in zelo lepo. Stena je zelo odprta, skala pa kot ulita iz betona. Tudi zaradi tega je precej na redko posejano vmesno varovanje s svedrovci in klini dobro, le v glavi je treba malo pošlihtati.

Med sestopom sva se povzpela še nekaj malega do Karlsbaderhutte na pivo, potem pa dol in domov.

Zaključek turnosmučarske sezone?

Zaključili smo jo kot se spodobi – s turo v dolino Malte in naprej proti Kölbreinspitze (2939 m). Čeprav so napovedovali pooblačitve po 12 uri, se nismo odločili za vstajanje ob nehumani uri sredi noči, ampak ob bolj normalni 5 uri, kar se je izkazalo za dosti razumno potezo. Sneg ob vzponu ni bil več tako trd, da bi bili potrebni srenači, torej brez zoprnega kovinskega žvenketanja pod nogami. V zgornjih nadstropjih naše ture, je bila snežna podlaga tako lepo gladka in ravno prav ojužena, da je kar vleklo navkreber. So pa vremenarji dobro »udeli« – okoli 11 ure so se začele kopičiti megle okoli vrhov. Zaradi tega in pa ker nismo mogli dočakat smučarskih užitkov, smo vrh (ki je le par dest metrov višje) tokrat izpustili in se na sedelčku pri križu pripravili za spust. Popolne užitke je občasno pokvarila le rahla megla in difuzna svetloba, v glavnem pa za vriskat (ane Nanika).

Razmere bodo po mojem ugodne le še kak teden ali dva, zato se kandidati podvizajte.

Zmagali smo Maja, Nanika, Rajc in Raf.