Skupni tabor ob 70-letnici ferajna. Da bi bila zadeva dostopna čim širšemu občinstvu (beri tudi: članstvu) (matr, na Jesenicah še kar nismo zlezli iz socializma!!??), smo po tehtnem in poglobljenem premišljevanju izbrali Francijo (v igri so bili še Pireneji in Črna Gora). Zanimanje za tabor je bilo ogromno in močna volja je premaga še tako hude finančne ovire, da se nas je do sobote, 24.6.2017 v kampu Ailefroide nabralo 30, to je za pol tavelicga avtobusa, oziroma par kombijev in osebnih prevoznih sredstev …
Del ekipe se je odpravil naslednje jutro v hribe in popoldne smo se že hladili na terasi koče Les Ecrins (3170 m) – 100 m nad “speglanim” ledenikom Glacier Blanc. Vremenska napoved za naslednji dan je bila bolj klavrna, zato nas je po jutranjem bujenju ob 03. uri oskrbnik parkrat vprašal, če smo razumeli njegovo opozorilo, da bo okoli poldneva hitro prišlo poslabšanje … Seveda mu ni šlo v račun naše ležerno odpravljanje iz bajte, no, ob 04-h smo bili vendarle vsi na poti navzdol – proti ledeniku. Tam smo skočili v plezalne pasove, se parkrat prepletli s štriki in naposled le formirali naveze. Urico navzgor do zatrepa, potem pa v dve skupini – večina proti Dom des Ecrins-u (4015 m), ena naveza pa proti nekoliko nižjemu Roche Faurio (3770 m). Hiteli smo oboji in bili pred poldnevom na obeh vrhovih, pa obljubljenega poslabšanja ni bilo od nikoder. Slabovoljni zaradi neizpolnjenega doživetja snežnega neurja, megle in mraza, smo sestopili, eni čisto v dolino, nekaj pa jih je ostalo še eno noč na Refuge de Glacier Blanc.
V dolini smo se po dnevu regeneracije in privajanja na gostejši zrak, pričeli spogledovati z bližnjimi stenami in granitom, ki je tu seveda glavni gradbeni material. Aja, tisti, ki so zavrnili osvajanje gorskih velikanov, so medtem pridno gulili skale in izpulili kar nekaj lepih vzponov, baje da vse tja do 7b+. Da nebi povsem deklasirali ostalih klimberjev, se je zgodilo vsakodnevno scanje izpod neba in tako pošteno ohlajalo naše ambicije. Nekaterim toliko, da so se že v četrtek pobrali domov (so precel prišparali …), večina pa nas je še vztrajala (dopust je le dopust). Med plohami smo zlezli še kakšno smer, se šli po malem turiste, v glavnem pa bili precej siti nadutih francozov, ki se za top turistično destinacijo lahko zahvalijo edinole visokim hribom, številnim zgodovinskim in kulturnim znamenitostim, Azurni obali, šampanjcu in konjaku, poljem sivke v Provansi pa…. mah, u glavnem brez veze…
Navdušenje nad tem delom Alp, nas je počasi vse minilo, najvztrajnejši so ostali še del drugega tedna (blagor jim, ko ne vejo (še) kaj je revma, artritis, išias in podobne težave zrelih let … Kakorkoli, to je sedaj za nami, mnogi se bomo z veseljem spominjali zelenjavne juhe na zgornji koči in zelenjavne juhe na spodnji koči. Spominjali se bomo tudi 100 m2 velikega s ponjavami pokritega prostora za skupne večere, pa številnih miz in mizic “krcato” pokritih z raznoraznimi dobrotami, ki so bile tam še naslednje jutro, pa mogoče še naslednje … pa plezali smo, na koncu najbolj šteje prav to. In izpolnili smo zadane cilje. Hvala vsem sodelujočim.
