Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
V četrtek sva z Rokom šla preverit razmere v Teranovi smeri v Dolgem hrbtu. Ker Kamniško-Savinjske Alpe nam niso ravno najbližje gore, sva v smer vstopila šele okoli desete. Tako smo se idealno razporedili z drugimi, ki so bili že višje v smeri. Snega za plezarijo je dovolj, tudi led se najde, so pa nekateri klini precej visoko, ker jih zaradi malo snega ne dosežeš.
Ko smo se lani vrnili iz Chamonixa, smo rekli, da gremo drugo leto plezat v Švico. Ko sem čez zimo brskala po računalniku, sem v datoteki brez imena naletela na fotografije iz smeri Nordkante (1200 m, V-) v Piz Badile. Ko najdem na internetu še skico smeri, je bilo konec dileme. Ostalo je samo še vprašanje datuma odhoda.
Na praznik sredi avgusta smo se tako z Nikom, Tavčijem in Rokom odpravili proti Švici in severni steni Piz Badile (3308 m). Ko smo vstopili v Švico, se je najprej začel lov na švicarske franke, za katere očitno ni samoumevno, da jih dobiš na prvem bankomatu. Ponje se je bilo potrebno odpeljati kakšno vasico naprej proti St. Moritzu.
Dostop do koče Sasc Furä, kjer smo imeli rezervirano spanje, poteka iz vasi Bondo, ki stoji na koncu doline Bondasca. Po tej dolini je do leta 2017 potekal dostop do koč Sasc Furä in Sciora, avgusta 2017 pa je izpod Piz Cengala prišel plaz, ki je zasul celotno dolino in dosegel Bondo. Koča Sciora in dostop do nje zaenkrat ostajata zaprta, do Sasc Fure pa so letos odprli novo pot, ki sedaj poteka po desnem bregu precej visoko nad dolino. Namesto prej dobrih dveh ur, sedaj dostop opraviš v 5 do 6 urah, čeprav se koča nahaja le 1000 m višje od izhodišča. Oskrbniki na koči so izredno ustrežljivi, med gosti skoraj ni bilo drugega kot plezalcev in kuharji so kar prilagodljivi na pozne prihode ljudi iz stene.
Zajtrk za naslednji dan je bil napovedan ob štirih, koča je bila polna, in zaradi lepe napovedi so se že valile kolone proti steni. Polovica proti Nordkante, druga polovica v prvo klasiko Piz Badile, v Cassinovo smer. Čakal nas je dvourni dostop do začetka smeri, nekaj je bilo snežišč, ampak dereze so ostale v nahrbtniku. Pod smerjo pa se je začel šprint. Ena naveza je štartala pred nami, za nami je prihajalo še vsaj deset drugih. Imeli smo namen v enem dnevu preplezati tisočmetrsko smer, se po njej spustiti nazaj in vrniti do koče. V glavi je bilo samo še »koncentriraj se, gremo, gremo«. Z Rokom sva plezala hitro, uspelo nama je ubežati glavni gneči in sva večino smeri preplezala kot prva naveza. Počivanja ni bilo, uživancije sredi sicer izredno lepe linije v kompaktni skali še manj. Nik in Tavči sta imela manj sreče z gnečo in sta prej obrnila. Okoli ene ure popoldne sva stala na vršnem grebenu, nekoliko dlje od izstopa Cassinove smeri. Prvi plezalci so ravno začeli prihajati iz Cassina in vse je kazalo na še večjo gnečo gor in dol. Tako se odločiva, da ne greva na vrh, ampak začneva s spusti, dokler sva še prva. Koliko je bilo vseh spustov, ne vem. Zagotovo vsaj dvajset, zanje sva porabila šest ur in ob sedmih sva že sedela na travi pod steno. Še ura sestopa do koče in ob mraku težko pričakovana večerja. Večina navez se sicer spušča na italijansko stran do koče Gianetti, do katere je z vrha krajši sestop ali pa prespijo v bivaku na vrhu. Naslednji dan smo se zmenili za pozen zajtrk, poslovili smo se z »na snidenje« in odšli na štiri urni sestop v dolino.
Hribi nad Sasc Furo ponujajo lepe smeri, enako tudi nad kočo Sciora, glede katere nam oskrbniki še niso znali povedati, kdaj bo ponovno odprta. Teren pod Piz Cengalom ostaja na seznamu nevarnih in za gibanje zaprtih območij, predvsem tudi zaradi smrtnih žrtev med pohodniki zaradi plazu leta 2017. Naslednjič mi pridemo z italijanske strani, iz Val Masina. Mogoče nam celo uspe izpeljati ferajnovski tabor po predlogu predstavitve Val Masina od Matica dve leti nazaj.
Smo rekli, da gremo pripravit teren za zanamce, ki so predvideli prihod za konec tedna. Z Rokom, Nikom in Dorotejo smo se tako čez Passo Giau v kamp Cadore pripeljali že v torek popoldne. Sicer smo šotore postavljali v dežju, ampak do petka smo se naplezali: Falzarego Towers – Scoiattoli Direct, Cinque Torri – Via Ignazio Dibona, Lagazuoi Piccolo – Giordano. Kmalu pridemo spet, ker so Dolomiti bližje kot Paklenica.
V soboto sva z Ajdo (AO Kamnik) plezali Vzhodno v Mali Rinki. Vstajanje ob treh zjutraj se je obrestovalo in sva kljub obvezni kavi na Okrešlju v smer vstopili prvi. Kvaliteta skale spominja na Bučer-Kristan v Malem Oltarju. Ker je teren ponekod bolj položen, je na vseh poličkah naloženega precej manjšega in večjega drobirja, tako da biti druga naveza v smeri ni najbolj optimalno. Izstopili sva po desni varianti, kjer izstopi tudi Igličeva smer.
V nedeljo je bila slaba napoved, ampak zjutraj je kazalo, da bo nekaj ur že še zdržalo. Tako sva z Rokom skočila na Vršič v Kranjsko poč. Spet je bila ena nedelja, ko na Vršiču skoraj ni ljudi. Čista tišina v steni.
Naj bo tokrat zapis prvomajske Korzike v odpravarskem slogu. Letos nam bodo izkušnje in vtisi ostali v spominu.
Udeleženci: Katarina Kadivec (AO Železničar), Nik Hlade (GRS Radovljica), Urban Nagode, Rok Feldin, Katarina Noč.
1. dan: V soboto 27. 4. 2019 zgodaj zjutraj odhod z Jesenic. Po osem urni vožnji do Livorna so nas obvestili, da bo trajekt par ur zamujal, tako da smo v apartma na severu Korzike prispeli sredi noči. Gazdarica je samo rekla, da tako je pač na Korziki.
2. dan: Zjutraj sta konja trkala po oknih, da nismo bili predolgo v postelji. Nista bila preveč sramežljiva in smo zajtrkovali skupaj na terasi. Jutranji pogledi na okoliška gorovja so obetali in odpeljali smo se v zatrep doline Ascu. Izbrali smo si klasično smer v južni steni Punta Stranciacone (2151 m) – Cheminée oblique, 230 m, D, 5 max, 5 obl. Nekoliko smo podcenili temperature v visokih hribih na otoku, ker mi smo šli pač na morje. Močno je pihalo, temperature so bile pod ničlo, plezali smo mimo ledenih sveč v kaminih.
3. dan: Zaradi smelih načrtov smo vstali zgodaj, a je prva svetloba nakazala, da dežuje. Tako smo se s turističnimi nagnjenji zapeljali v Restonico, ki velja za plezalsko meko na Korziki. Slabo uro dostopa do jezera Lac de Mélo in še enkrat toliko do Lac de Capitello. Brez plezalne opreme smo z obžalovanjem zrli v plate nad gladino, kjer poteka ena lepših navrtanih smeri Symphonie d’automne, 180 m, TD, 6a+ max, 6a obl. Popoldne smo frikali v sektorju Stella Luna, kjer smo splezali I mio amori, Onda, Rasta, Sò di passaghju, Stella, Luna.
4. dan: Odpeljali smo se čez prelaz Col de Verghju, kjer smo po GR20 v dveh urah in pol dostopili do zavetišča Ciottulu. Zavetišče je odprto, vendar neoskrbovano, na voljo so ležišča s pogradi, peč in štedilnik na plin. Od koče je bila še slaba ura do Capu Tafunatu (2335 m), kjer smo v vzhodni steni splezali klasično smer Voie des Paras, 170 m, D, 4+ max, 4+ obl. Tokrat ni bila nobena bunda preveč, ker nam je v zadnjem raztežaju začelo družbo delati babje pšeno. Z vrha smo se po smeri ob močnem sneženju vrnili na izhodišče s tremi spusti. Sicer smo žrtvovali en pramen bikolorke, ki ni hotel sodelovati in je za nami prišel z močno načetim jedrom.
5. dan: Za dve noči smo se naselili v Petreto-Bicchisano pod goro San Pietro, kjer je leta 1981 strmoglavilo Adrijino letalo. Nova gazdarica sicer konjev ni imela, je bila pa nadvse radodarna s francoskimi rogljički. Odločili smo se za skok do morja v Propriano, kjer nismo pričakovali, da bomo za pivo odšteli 6,5 EUR. Popoldne po dežju smo šli frikat v Livesi, kjer smo v Petra Piomba splezali Pas gnou qui veut, Supplice chinois, Panne des sens.
6. dan: Zjutraj smo jedli makarone z bolonjsko omako za zajtrk, ker je bilo na 1. maja nemogoče dobiti odprto trgovino. Zavestno smo se odločili, da gremo plezat v Gozzi (705 m), ki je s svojo nizko višino obljubljal samo 40 min dostopa. Parkiramo spodaj v vasi, kjer nas soseda hitro postavi na realna tla, menda da je pastir prepovedal prehod do stene. Primorani smo se bili odpeljati v sosednjo vas in spet smo 2 uri pešačili do stene. Zmanjkovalo je časa, tako da sta Urban in Katarina K. splezala La Rotoloni, 80 m, D, 5 obl, Rok in Nik pa L’homme qui tombe à pic, 50 m, 5. Zvečer smo se za dva dni premaknili na Col de Bavella, plezalsko korziško meko No2 .
7. dan: Urban, Katarina K. in Nik so šli plezat Arȇte de Zonza, 360 m, D, 5+ max, 5 obl v JZ steni Punta di l’Acellu (1588 m), midva z Rokom pa Arȇte de Quenza, 270 m, D+, 5+ max, 5+ obl v steni Punta di l’Arghjetu (1591 m). Nasploh zanimivo plezanje po tofanih, ki tudi edini omogočajo varovanje.
8. dan: Ob 12.h je bil napovedan dež, ampak brez plezarije tudi zadnji dan ni šlo. Trojici je prejšnji dan pri spustu ostala vrv v sidrišču in šli smo na reševalno akcijo. Zaradi vremena ni bilo variante, da bi splezali ponovno celotno smer. Vstali smo ob 5h in se odločili za dostop po grapi v južni steni, kjer smo zaradi zagozdenih balvanov porabili približno tri ure za slabih 100 m. Do vrha smo nato morali splezati še tri raztežaje po smeri Arȇte de Zonza. Ker nas je vreme priganjalo, smo čez detajle prusikarili. Zadnji raztežaj čez plate je Urban kot prvi uspel preplezati v kolikor toliko suhih razmerah, ostali smo se za njim že vozili po platah levo in desno kot sredi zaledenelega slapu brez derez. Ampak dobili smo vrv nazaj.
9. dan: Spanje v bližini Bastie, zjutraj trajekt do Livorna, postanek v Firencah in vrnitev v sveže zasneženo Slovenijo.
