Avtor: Aljoša Vister

Letos zima kar traja in traja; da jo preženemo smo se odločili v petek in se okoli dveh odpravili iz Jesenic proti planini Konjščica, kjer se na okoli 1500 metrih nahaja precej lepih, dolgo športno-plezalnih smeri za začetnike.

Buy Generic Zithromax Learn more Buy zithromax antibiotic Tablets Online Helminths are found in common items, in poorly washed food: raw fish (especially herring), vegetables, meat and in open water. Penetrating into the human body, they infect it. There is an acute and chronic form of the disease, and the clinical picture will be different.

Za prvič smo tako izbrali najlažjo smer v steni, ki ponuja nekaj plezanja po razu, skrotju, zajedi, poki in po pološči. Svedrovci in klini so nameščeni zelo na gosto in na vseh stojiščih je v sidrušču rinka, ki omogoča lažji spust.

Smer smo preplezali v dobri uri in se na vrhu nismo nič obirali, ker je pihal precej močan veter in je kljub sončku včasih kar zanohtalo. Sestop smo opravili po poti na desno.

Ob vračanju v dolino smo pred zapornico ugotovili, da se ne odpre sama in je treba poiskati še dva evra, ker drugače lahko za vedno ostaneš ujet na pobočjih Konjščice, s prelepim razgledom na ostenje Storžiča. Ko smo opravili obvezen nakup žetončka, smo se vrnili v dolino in na širšem območju Kašarije, ob pici in pivu, kar dvakrat opravili analizo.

Namesto Vas smo v prelepi naravi v popoldanski izmeni uživali Mark, Jaka in Aljoša

A: “Jutri?”
D: “A greva probat Župančičevo?”
A: “Lahko kar Župančičeva, še nisem bil.”

Ob sedmih sva se tako odpravila z Jesenic proti vetrovnemu Vršiču in s soncem obsijani Mali Mojstrovki, kjer je letos snega v izobilju, nekje celo preveč. Na vzorno spluženem parkirišču počakava še na Grega in skupaj odškripamo do skalce pod vstopom v grapo, kjer se opremimo za vzpon.

D: “A misliš, da je tam zgoraj tudi napihan sneg?”
G: “Kle na začetu zgleda dobr.”
A: “Jaz bi šel nekam, da ne bo treba gazit!”
D: “Kako pa se reče tisti grapi, kjer gresta že dva pred nami?”
G: “Mislim, da je Sestopna?”
D: “Gremo to!”

Tako se poženemo proti “Sestopni” grapi ker, če je dobra za dol, bo dobra tudi za gor. Hodimo, pikamo, klepetamo, eni več kot drugi in pridemo do zanimive prečnice. Grega odbrzi naprej, z Dorotejo pa ostaneva zadaj. Pri prečenju prideva pod skalo, kjer je snega malo manj.

D: “Tukaj pa pazi, nič ne drži!”
A: “Ja, bom že!”

Naslednje pol ure sva bila tiho, nisva govorila, slišali so se samo udarci derez in cepinov. Izpostavljena strmina ni popuščala in v trdem snegu in občasnem krušljivem ledu ni bilo skoraj nobene poličke, kjer bi si lahko spočila pekoča meča. K sreči do vrha ni bilo več daleč. Čakali sta naju le še dve prečki; leva v mehkejši sneg in desna čez precej načeto skalo, ki ni dajala preveč dobrega občutka.

Na vrhu naju je počakal Grega in naredil nekaj lepih fotografij. Ko smo odložili opremo in popili čaj, smo še malo poklepetali in se vrnili čez vratca nazaj na prelaz. Grega na smučkah, midva pa peš …

D: “Ej, sem mislila, da bo lažja kot Župančičeva.”
A: “Super je bilo!”
D: “Bomo šli pa drugič tja!”

Dopust sva izkoristila za obisk najbolj obiskanega dvatisočaka v Julijcih – Mala Mojstrovka, in ujela sva res lepe razmere; sonce, lahen vetrič, narejena špura, spomladanski srenec. Neverjetno je bilo tudi to, da sem videl le 10 obiskovalcev, če odštejem komunalno službo, ki se je počasi prebijala do vrha prelaza. Cesta je bila sicer še zaprta, zato sva pot začela pri KNG, od koder sva ubrala nekaj bližnjic, večidel pa sva odcukala ob robu ceste, kjer je bilo ravno dovolj snega, da se kužki niso vlekli po asfaltu.

Na vrhu sva si v miru privoščila krajši oddih in malico, ter se po res lepem “smučišču” spustila proti drevesnici, kjer je v spodnjem delu precej obsežna plazovina, ki jo je treba prečiti na ustrezni višini, da ujameš pot skozi gozd. Na obronku gozda sva spet vpregla kužke, se dvignila nazaj na prelaz, in se po gozdu ter po cesti vrnila na izhodišče pri Koči na Gozdu.

Ob koncu leta 2020 nam ob obilnih snežnih padavinah ni bilo treba daleč od doma. Dovolj je bilo, da smo se vsak dan zapeljali do Savskih jam in se zapodili proti Struški, kjer nas je vedno znova pričakala sveže pobeljena in dovolj varna smučina, ter vsak dan vsaj 10 turnih smučarjev več.

Kljub vsemu se je na pobočju še vedno našel prostor za lastonožni podpis in krožna pot iz Planine pod Golico, je vsaj zame, ena najlepših. Verjetno tudi zato, ker je tako blizu doma.

Avto, če je prostor, parkiramo pod smučiščem Španov vrh, kjer se opremimo; smuče na ramo in gremo peš proti Savskim jamam. Že pri mostu je dovolj snega, da nataknemo smuči in se poženemo po cesti do Markljevega Rovta, čez njega pod Ptičji vrh, od tam pa samo še navzgor. Smučamo lahko skozi redek gozd nad Pustim Rovtom, s Korenščice in Velikega vrha.

Tokrat smo naredili nekaj ovinkov na JZ delu Korenščice in zaključili spust po centralni flanki, ter pod cesto skozi bukov gozd na Pusti Rovt. Od tu pa do Križovca, ter ponovno gor na Črni vrh. Sledil je samo še spust do smučišča Španov vrh in zaključek v Planini pod Golico.

Mogoče bi glede na današnje zapise na Snežaku omenil samo še to, da me je kar malo strah, da Korenščica postane nova Zelenica :/

V prelepi naravi smo v različnih kombinacijah uživali: Janez, Eva, Urban, Klemen, Nejc, Drejc, Uroš, Mija, Miro (mphoto.com), Tina, Jure in Aljoša.

Okoli osmih smo se na križišču za Trilobit (930 m) začeli nabirati snega željni turni smučarji v popolni smučarski in anti-korona opremi. Za varnostno razdaljo je na poti, vsaj v mojem primeru, skrbela malo slabša kondicija, ostali pa so redno merili razdaljo s pomočjo smučarskih palic.

Vzpon se je začel v megli in vlažnem mrazu, ki je sneg do planine Stamare (1400 m) rahlo ojužil. Tam se je megla prvič malenkost razkadila, a se je nad nami zopet pokazala in upi, da se bo razjasnilo so se poslovili. V megli, mrazu in vetru smo bili ponovno malo nad Hrašensko planino (1670 m), in vsi trije so nas grizli tudi mimo Skalaške in vse do Malega vrha (2017 m), kjer so nam zamrznile tudi trepalnice.

Spust iz megle ni minil brez težav, saj je meni popustilo okovje in na vso srečo je imel Peter orodje tako, da smo zadevo sanirali. Ustavili in pojedli smo desno od betonske bajte, kjer sta megla in mraz spet pokazala zobe, zato smo nataknili pse in se odpravili v prečenje nazaj nad izhodišče za spust na Hrašensko planino, kjer pa sem edini zadel edini skrit kamen na poti.

Gozd nad planino Stamare pa bi si lahko zaslužil svoj naslov, saj so bile razmere za prste obliznit. Vijuganje med drevesi je bila pravljica in Peter si jo je privoščil dvakrat.

Tudi pod planino ni bilo tako hudo. Vsi smo se vrnili brez težav, le nekateri smo imeli že zelo utrujene in pekoče noge.

Doroteja, Peter, Gorazd, Miha N, Grega, Miha in Aljoša smo preživeli lep zimski dan in kljub mrazu in bolečinam že razmišljamo kam v prihodnjih dneh.

Naredili smo skoraj 1200 višinskih m in prehodili približno 10 km.